Bilo pa je še nekaj, kar je pospešilo spomin na te davno minule dneve. Ravno davi sem pregledoval seznam, natisnjen v zadnji knjigi Harvardskih klasikov (The Harvard Classics), da bi si osvežil spomin. Kakor vedno že sama misel na to zbirko zbudi spomine na mračne dneve, ki sem jih preživel v dnevni sobi v nadstropju zgoraj s temi prekletimi buklami. Če upoštevam čemerno razpoloženje, v kakršnem sem se navadno umaknil v to klavrno krilo hiše, ne morem drugače, kakor da se čudim, kako da sem se sploh kdaj mukoma prebijal skozi takšno literaturo kakor Rabbi Ben Ezra, Zaklenjeni nautilus (The Chambered Nautilus), Oda vodni ptici (Ode to a Waterfowl), Zaročenca (I Promessi Sposi), Samson Agonistes, Wilhelm Tell, Bogastvo narodov (The Wealth of Nations), Froissartovi Letopisi (Chroniques), Avtobiografija (Autobiography) Johna Stuarta Milla in podobno. Zdaj sem prepričan, da sem ne zaradi hladne megle, temveč zaradi svinčene teže tistih dni zgoraj v dnevni sobi, ko sem se spopadal z avtorji, ki mi niso bili všeč, spal nedavno tako nemirno. Če je tako, se moram zahvaliti njihovim duhovom, ki jih ni več, da so mi pomagali obuditi te sanje, ki so povezane z nizom čarobnih knjig, ki sem jih tako zelo cenil, da sem jih skril – pod majhen obok – in jih nikoli več nisem mogel najti. Ali ni čudno, da so te knjige, pripadajoče mladosti, zame pomembnejše kakor vse, kar sem bral pozneje? Očitno sem jih moral brati v spanju in si pri tem izmišljal naslove, vsebino, avtorja, vse. Kdaj pa kdaj, kakor sem omenil že prej, prihajajo s prebliski sanj živi spomini na samo tkivo zgodbe. V takšnih trenutkih skoraj pobesnim, zakaj v tisti vrsti knjig je ena, ki ima v sebi ključ k celotnemu delu, in ta posamezna knjiga, njen naslov, vsebina, smisel mi včasih pridejo prav do praga zavesti.