štiri metre dolge klopi in jih prepleskal z orehovo lužino. Razen obeh prostorov v baraki smo opremili s takimi klopmi še manjšo sobico v bivši posojilniški hiši. Okenske okvirje je bilo treba opremiti s šipami. S steklom so bile tisti povojni čas sploh težave. Na okraju je bilo treba dobiti »nakaznico« za določeno količino okenskega stekla in ga spraviti na Kog. Toda kako? - Moj kovček, malo sena vanj in na prtljažnik kolesa – pa potiskaj v breg! Preden opišem, kako smo začeli s poukom, še nekoliko besed o sosedstvu nove šole. Najbližji, le nekaj metrov oddaljeni so bili Kmetečevi, toda ne hiša, kakršna stoji danes, temveč samo njeni kletni prostori. Na drugi strani ceste je bila že nekoliko popravljena hiša, v kateri je bila Meškova trgovina in gostilna. Ob njej je stala na severni strani močno poškodovana hiša, v kateri takrat nihče ni mogel stanovati. Nedaleč vstran je bilo župnišče z odtrganim desnim vogalom. Levo polovico so do takrat že nekoliko popravili, da je lahko služila za stanovanje župniku in njegovi kuharici. Cerkev je bila brez strehe, ladijski obok je bil preluknjan, zvonik pa tako »spodjeden«, da je obstajala nevarnost, da se vsak hip poruši. Cerkveni zvon, ki je pri obstreljevanju padel iz zvonika, je bil neuporaben in močno poškodovan obešen na lesenem ogrodju ob župnišču. Za uporabo je bil poleg njega obešen manjši zvonček. Košarjeva hiša je bila močno poškodovana, brez strehe, seveda, ljudje so prebivali v kleti. Za stanovanje učiteljem smo našli kot edino možno bivšo Marčecovo hišo. V pritličju je bila takrat nameščena pošta, v treh sobah v nadstropju pa smo dobili stanovanje midva z ženo in otrokom ter tovarišica Štamparjeva, absolventka pedagoškega tečaja iz Središča. V sobah so bili sledovi eksplodiranih granat, v zidu pa za okna velike luknje ob njih. Šipe seveda ni bilo nobene, pa tudi okenskih okvirov in vrat ne. Luknje je zidar zazidal, okna pa smo zabili z deskami in vmes za izolacijo natlačili slamo. Ker je bilo edino okno zabito z deskami in zatlačeno s slamo, je bila sobica ves čas »zatemnjena«. Med pripravami za začetek pouka sta bila imenovana za učitelja še absolventa pedagoškega tečaja že omenjena tovarišica Štamparjeva in tovariš Megla. Zanj na Kogu nismo mogli najti bivalnega prostora in smo ga zato vselili v sobico pri Vezjakovih v Jastrebcih. Ko smo bili s šolo že tako daleč, da bi se lahko vselili, smo dali neke nedelje »pri orehu« razglasiti, da bo določenega dne vpisovanje v šolo. In sem si za šolsko pisarno pri sosedu gostilničarju sposodil stol, poiskal ustrezen kos kartona, nanj položil polo papirja, miza pa je bila moje koleno. Prostor: dvorišče sredi polomljenih opek. S tem je bilo za vpisovanje šolarjev vse pripravljeno. Starši so prihajali, privedli s sabo svoje šolarje; bili so vidno razburjeni od veselja, da bodo njihovi otroci spet šli v šolo, v slovensko šolo. Zatikalo se je pri podatkih o rojstvu in o dosedanjem šolanju otrok, saj skoraj nihče ni imel nikakršnega dokumenta ne o rojstvu in ne o dotedanjem šolanju otrok. Vojna je vse to uničila, bodisi da je zgorelo, bilo naloženo ali drugače izgubljeno. Mnogi tudi niso vedeli za otrokov rojstni datum, dajali so pomanjkljive podatke o znanju svojega otroka – saj zadnje leto pouka sploh ni bilo, v nemški šoli pa se tudi nasploh niso ničesar naučili. Matične knjige, ki so jih v bivši Jugoslaviji vodili župnijski uradi, so bili Nemci že pred razsulom odnesli nekam v Avstrijo. Pripominjam, da se od bivše šole ni ohranil niti list kakega papirja ali kakršne koli dokumentacije, ne od slovenske, ne od nemške. Tako smo pač vpisovali otroke po podatkih, ki smo jih dobili in po presoji, v katero šolsko stopnjo otrok sodi. Šolska obveznost je bila takrat sedemletna, vendar so starši iz lastnega nagiba vpisovali v šolo tudi otroke, ki so že dopolnili 14 starostno leto. Kakšen je bil prvi šolski dan 24. septembra? Kot sem že povedal, so bile na voljo tri učilnice in v njih štirimetrske klopi. Nobenega drugega inventarja; ne