"Podrtijo sem kupil od nekdanjega bistriškega kmetijskega kombinata. Takoj sem sklenil: tu bo moj dom," je navdušeno pripovedoval Bogo Wenzel. "Tudi moji so se strinjali s tem in pred osmimi leti so se začele hude ure, nenehno delo in zbiranje denarja. Obnovo sem prijavil ministrstvu za kulturo in imel sem srečo - odločili so se, da bodo moja prizadevanja finančno podprli. Najprej sem prekril streho, na njej je deset tisoč strešnikov. Streha in ostrešje sta bila v rokah mojstra Borisa Pristovnika in njegovega podjetja. Potem smo začeli obnavljati klet, pritličje in nazadnje še nadstropje, ki je bilo zgrajeno v predprejšnjem stoletju. Spomnim se nezgode; urejevali smo nadstropje, tam je bilo leseno stranišče, seveda iz preperelih desk, kot ves les v hiši. Ko je delavec opravil svojo potrebo in stopil iz stranišča, je to nenadoma zgrmelo v globino. Kakšno srečo smo imeli! V sobi v nadstropju smo pod opleskom odkrili napis in podpis mojstra, ki je, kot kaže, dozidaval staro pristavo. Ob napisu je letnica 1928. Pod okensko polico sem odkril novčiče iz let 1695, 1705, 1706 in 1726. Trije so srebrniki, bakreni kovanec pa je iz leta 1705. To je bržkone običaj: kovance so vzidali v hišo za srečo in zato, da ne bi obubožala. Pristava se mi zdi, kot knjiga: na vsakem listu je nekaj novega," je še povedal Wenzel.