Kljub Coxovim govorniškim sposobnosti veliko volivcev, ki so se nagnetli v eno bolj skritih sob v hotelu Menlo Park, očitno ni prepričal njegov argument, da morajo sporazum, ki bo odprl pot za vključitev desetih novih članic, večinoma srednjeevropskih držav, v Evropsko unijo, potrditi tako iz moralne dolžnosti kot skrbi za lastne interese. Kot je potožil študent prava, bo sporazum velikim državam omogočil, da bodo lahko pometale z majhnimi, nesproščenega mladeniča z brado pa je skrbelo, da so Nico zakuhale brezobzirne multinacionalne družbe. Neki poslovnež se je pritožil, da bo pogodba povzročila militarizacijo Evrope in konec irske nevtralnosti. Jezen moški iz ozadja je povedal, da je nedemokratično in sramotno, da morajo Irci, ki so lani glasovali proti pogodbi iz Nice, zdaj vnovič odgovarjati na isto vprašanje, starejši poštar je rekel, da bodo kmetje, ki jim nosi pošto, glasovali proti, ker ne bo več bruseljskega denarja, državo pa bodo preplavili črnci, če bo referendum tokrat uspešen. Cox je na to pritožbo in številne druge odgovoril potrpežljivo in vljudno. A navsezadnje se je milo razumevanje moralo umakniti surovejšim čustvom. »Neverjetno se mi zdi, da na Irskem sploh razmišljamo o rahljanju vezi z Evropo, saj nam je to prineslo velike uspehe in je našo državo spremenilo iz gospodarsko zaostalega, neuspešnega dela britanskega regionalnega gospodarstva v sodobno in cvetočo evropsko državo.«