Toda neorganiziran revolt mladih brez tistega najboljšega jedra beograjskih študentov, ki so zbežali v tujino, ni mogel pritegniti več ljudi. Celo mladi pripadniki Srbskega gibanja obnove, člani SOPO, in podmladek Demokratske stranke se niso hoteli organizirano udeležiti letošnjih demonstracij. Tudi kratek izlet voznikov taksijev v študentsko naselje v času demonstracij je lepo pokazal, da hupanje pod okni študentskih domov ne vžge več tako, kot je včasih, v času velikih »nacionalnih« demonstracij. Na oknih v študenskem naselju ni bilo nikogar in le redki študenti so se pridružili demonstrantom. Prijatelj, ki je bil še lani eden od voditeljev »plišaste revolucije«, ko so se študenti uprli tankom in policiji ter vsaj za trenutek zagotovili večjo odprtost medijev in dosegli odstop policijskega ministra, me je v času demonstracij poklical iz Trsta, kjer živi kot emigrant. Tisti, ki so ostali doma, preprosto nimajo več poguma za resno upiranje režimu v času vsesplošnega razpada države in poudarjanja ogroženih nacionalnih interesov. Privilegija študentskih sob v domovih in možnosti prehranjevanja v poceni menzah očitno noče nihče zakockati za negotovo prihodnost. S tem so se tudi študenti beograjskih fakultet pridružili ostanku predstavnikov skorumpirane univerze in šolstva, ki so prav te dni dobili ustrezno povišane plače in regres, o čemer so še pred nekaj dnevi lahko samo sanjali. Ker v Srbiji niso redki kolektivi, v katerih celo redno zaposleni namesto denarja dobivajo »bone«, ki jih lahko uporabijo samo za plačilo blaga v najbližjih trgovinah, ne pa tudi za plačilo elektrike in drugih stroškov, pomena šolstvu izplačanega denarja ni mogoče podcenjevati. Tudi zato so se študentske demonstracije neslavno končale z »najstniško žurko«, kot so dogajanje na Terazijah poimenovala občila vladajoče stranke. Potem ko so si miličniki smeje se ogledali pretepače iz Padinske Skele, kako v skladu s Šešljevo doktrino »baseballske demokracije« v noči od petka na soboto z dobro odmerjenimi udarci v prepone mlatijo dijake, so svoje varovance mirno odpeljali nazaj v zapor, kjer bodo uslužni kriminalci za to akcijo nagrajeni z znižanjem kazni in tako že v naprej pripravljeni na nove usluge režimu. Tisti dijaki, ki po tem dogodku niso končali na urgenci, so po pretepu sicer mlačno protestirali, grozili z »gladovno stavko« in celo postavljali nekakšne roke, na primer deset dni za »osvoboditev« medijev, toda na to jim seveda ni nihče odgovoril.