Prva soba je nasproti lastnice hotela, kljuka popusti z večkratnim vtikanjem bele plastične kartice v režo. Soba je razmetana, na tleh, ne vem, kak meter od okna, ki je obrnjeno na dvorišče, je majhen črn kovček, ob njem plastična palica, podobna igli, skoz uho je zataknjena mehka krpa. Očitno sem v sobi glasbenika: na stojalu so note, pri nogah črnega stojala so sveže spodnjice, na stolu je modrček z zlomljeno košarico. Očitno sem v sobi glasbenice. Flavtistke. Nad notnim črtovjem je napis Koncert za flavto. Zunanje platnice notne knjige so ovite v čudovito fotografijo Club Sierra. V levem kotu fotografije, kjer je videti košček belega neba, so stisnjene drobne črke v besedah: alma mater-lepota je minljiva ali pa je sploh ni zvok ni antika-montaža je adorno-nota in je bach. Med oknom in kopalniškimi vrati stoji postelja; staromodna, pokrita z rdečim pregrinjalom. Kot da na njej prejšnjo noč ne bi ležala gostja. Kopalnica, zatemnjena s temno rdečimi zavesami, je kričala od nauka o glasbi. Ko so na tla popadali vsi tisti njeni in hotelski predmeti s pogledom, je moralo doneti, kipeti od trušča in peklensko ropotati. Na keramičnih ploščicah so kapljice krvi, na polički s toaletnim papirjem leži naboj, ne vem, najbrž od pištole. Preproga v sobi je štirikrat preložena, glasbenica jo je potisnila pod naslonjač - kdo ve iz kakšnega razloga. Omare, ki so odprte, so prazne. Odidem. Zagotovo pa se v to sobo še vrnem. V sosednji sobi me ujame prijeten mrak. Zavese na oknu, ki je odprto in v sobo prepušča hrum z ulice, so spuščene, sveti majhna žarnica v svetilki na nočni omarici. Nekdo leži na postelji. Sobarica? Čez lase nosi trak, na katerem je z rumenimi črkami napisano ime hotela, v isti barvi sta tudi njena obleka in predpasnik. Spi s prekrižanimi rokami na prsih. Odtihotapim se iz sobe, niti sanja se mi ne, kdo je njen prebivalec. Tudi v to sobo se še vrnem. Čez hodnik je tretja soba: stene so umazane, spodaj otacane od živalskih šap, zgoraj od človekovih rok, s stropa visijo čiki. Tak kapniški strop sem videl na neki neobljudeni železniški postaji. Kadilec ugasne čik, zmoči njegov filter in frcne s palca navzgor. V to sobo lastnika najbrž že dolgo nista vstopila. Tudi zaudarja po nesnagi. Sklonim se, pod posteljo leži žival. Pes je. Njegov lajež je sicer nemočen in hripav, a še vedno dovolj živalski, da me spodi iz čumnate. Tudi tej sobi obljubim ponovno snidenje. Preden zaprem vrata, se še enkrat ozrem v prostor in na ležečega psa. Kot da bi bil nagačen. Oči ima steklene, na ovratnici so razločne črke hotela in ime lastnika. Nemogoče, pomislim, takšna je lastnikova soba. Nemarnost pa takšna! Zaprem vrata, zapah samodejno zaskoči, pohitim do sobe številka 105. Stopim na zeleno preprogo. Kot da bi hodil po mahu ali po nogometnem igrišču. Prostor je odišavljen, diši po svežih jabolkih. Soba je skorajda prazna, na sredi so le bela kopalna kad, stol in obešalnik z belimi brisačami in kopalnim plaščem. Sedem in premišljam: če sem naboj in kri opazil v flavtistkini sobi, je logično, da v tej ali drugih sobah najdem žrtev. Takoj ko jo najdem, pokličem lastnika, lastnici ne črhnem niti besedice. Sum za nečednosti takoj pade nanjo. Ne vem, zakaj, ampak ženska daje čuden vtis. Mogoče ima prste vmes, mogoče se je nehote umazala s kakšnim norim dejanjem. Naj se klobčič začne odmotavati, ukažem na glas. Še vedno sedim na postelji, buljim predse, zanima me naravno stanje stvari. Logično zaporedje. V hotel sem prišel zato, da lastniku pomagam oživeti hotel, da tipu preprečim finančni zlom, da ne bo več jokal o praznih hotelskih sobah. Ampak naročeno delo hočem opraviti brez naprezanja: samo zreti predse in vse videti, vse razpoznati, vse uganiti in vse predvideti. Pogleda ne premaknem. Če se ozrem kam drugam, bom nekaj videl in potem bom sklepal nekaj drugega. Ni mi do tega, da bi sestavljal pomene, da bi s tistim, kar bi zagledal, ustvaril zvezo, smisel, celo romantično pripoved. Res mi ni do tega. Hočem buljiti v vrata pred sabo. Brezpametno početje je včasih zrcalo intelektualne nemoči. Nekaj časa vzdržim, prijetno se počutim v takem stanju, nekam lenobno mi je, sproščujoče, skoraj sanjsko. Nenadoma pogledam proti oknu. Pogled ujame las, ki tisti trenutek pade z okenske police na tla. Ne vem, mogoče ga je prepih potisnil na rob police, ne vem, mogoče je že bil na robu police in potem padel sam od sebe, ne vem, mogoče se je kaj premaknilo v sobi, v nadstropju, mogoče so se celo premaknili temelji hotela. Poženem se s postelje, ujamem las v dlan in ga približam očem. Svetel je. Petcentimetrski. Močan. Raven. To je las, ki mi daje upanje. Še enkrat ga pogledam. Na obeh koncih je rdeč. Temno rdeč in eden od koncev je trši od ostalega dela lasu, trši in debelejši. Kri, pomislim, las je krvav. Le čigav je? Od moškega ali ženske? Preden odidem, pobrkljam po pisalni mizi in omari. Na policah spodnje perilo, na obešalnikih črni moški obleki. Vrnem se k pisalni mizi, na njej sta fascikla zelene barve, iz enega izvlečem okvir, prazen je, v drugem so računi na ime hotela Erika. Okvir potisnem nazaj in odidem iz sobe v prepričanju, da v njej prebiva poslovnež. Na hodniku se naslonim na steno. Ta hotel je krvav od pritličja do zadnjega nadstropja. Naj odidem? Naj ostanem? Če bom ostal, bom sledil krvavim madežem in pozabil na svoje delo. Če se umaknem, bo hotel še naprej prazen, moja firma pa v očeh lastnika slabo zapisana. Grem naprej, se odločim, mogoče je kri kriva za slabo poslovanje, mogoče se je v hotelu naselilo zlo, slab človek, kak norec, človeški izrodek. Zaprem oči. Na hodniku vladata mir in tišina. Nikogar ni. Tudi iz recepcije ne slišim glasov. Zdaj je priložnost, da si prikličem dogodke v spomin, moram izvedeti, kdo so ljudje, ki stanujejo v hotelu, zakaj so v tem hotelu in ne v drugem, kaj delajo, ali se poznajo, koliko jih je, kdo jih obiskuje, kam hodijo? Naslednja vrata komaj odprem. In jih tudi hitro zaprem, iz nje zarenči velik nemški ovčar. Žival je živa. Pes, rečem, dobro, to ravno ni pasji hotel, ampak pes ima pravico stanovati tu, mogoče njegov lastnik spi. Grem naprej. A se ustavim. V pasjem gobcu sem nekaj videl. Kos mesa? Kos rdeče cunje? Ali je njegov gobec krvav? Ne vem. Pogledam na uro. Preveč časa sem zapravil. Stečem na drugi konec hodnika, odklenem vrata s številko 109 in vstopim. Soba je v groznem stanju, pod oknom leži radiator. Ventili so zaprti, na tleh pa ni sledu o vodi. Spretnež tu stanuje. Ampak voda je brizgnila iz cevi. Na stropu je madež. Ko premaknem stvari, opazim delovni kombinezon, na hrbtni strani napis Monterstvo Egon&sinovi. Uganil sem že prej: v tej sobi stanuje monter centralne kurjave ali pa vodovodni inštalater. Ničesar nenavadnega ne vidim. Takim ljudem bi morali v recepciji dati večje sobe. Konec koncev tudi monterji eksperimentirajo, poskušajo, študirajo. V sosednji sobi prebiva duhovnik. Soba je urejena, čista, prezračena, pred posteljo je klečalnik, ob njem Sveto pismo, na postelji križ, na okenski kljuki visi dolg črn plašč in zdi se mi, da ta črna obešalniška gmota veka. Če je bil klečalnik v sobi še preden je vanjo stopil župnik, potem moram Eriki čestitati. V naslednji sobi stanuje otrok spotikam se ob igrače kahle so polne urina. A ne morem natančno presoditi, ali je to igralna soba ali običajna. Erika bo že vedela. V sobo, pred katero stojim, ne bom vstopil. Zaradi diskretnosti. Nekdo se ljubi. Slišim pritajene vdihe. Prisluškujem. Mož in žena sta. Nič ne rečeta. On nabija kot obseden, ona leži kot mrtva. In dolgo to počneta, predolgo, zato grem v drugo sobo. Vojaška oprema. Na postelji uniforma, druga uniforma v omari, pod posteljo škornji, na mizi prekrižani sablji. V tej sobi nekaj manjka. Strelno orožje. Odkrijem kri. Odtihotapim se na hodnik, občutek imam, da me nekdo ves čas opazuje, snema moje zvoke in filma moj pohod. Uho naslonim na vrata, kjer tečejo zakonske dolžnosti. Končata skoraj brez glasu, oglaša se le postelja. Nekdo malo pogrka, ženska zakašlja, potem slišim prho. Nekdo odstre zaveso, on mora biti, vžigalnik prižiga. To je značilnost poročenih. Ne mislim na cigarete in prhanje, ampak na strašno seksualno vzdržljivost, nekateri lahko brez enega samega glasu nabijajo dvajset minut: moški sloni na rokah in pritiska, ženska miži in stiska stegna, gnete si prsi, od spodaj navzgor, moški ji malo šari po riti, ženska ga pogleda, moški zaokroži z udom in spet nabija, ženska čaka, moški prikima, ženska dvigne glavo in napne trebušne mišice, moški zapre oči, ženska se z nogami ovije okrog njegovega pasu, moški upočasni ritem, ženska ga močno stisne k sebi, komaj odpre oči, moški nabija kot nor, ženska se nasmehne in moški ve, da je čas za konec, pade na njo in po živalsko nabija v kratkem rafalu in izdihne svoj neeee, ženska obrne glavo in globoko vdihne, moški se dotakne prsi, jih brezveze poliže in se zvali na posteljo, ženska se obrne na trebuh, da iz nje izteče sperma, moški sikne skoz zobe, prekleta postelja, škriplje kot lesen voziček, ženska skoraj neslišno reče, tuširat sem grem, moški vstane, prime ud in ga obriše v rjuho, se obleče, prižge cigareto in zazdi se mu, da mora takoj poklicati dol in onemu butcu v recepciji reči, naj vendarle zamenjajo posteljo, človek se še obrniti ne sme, ženska pride gola iz kopalnice, poišče spodnjice in jih obleče, moški se smeji, na riti imajo njene spodnjice velik masten madež, ki ga ženska ne čuti niti ne vidi, moški si misli, da to brezčutje in nerodnost v žensko pride od dobrega - kaj dobrega - od polurnega spolnega akta.