Smučar se poškoduje sam ali povzroči nesrečo drugega zaradi neprimernega vedenja na smučišču. Materialne posledice nesreče so zanemarljive v primerjavi s telesnimi poškodbami, kar je drugače kot pri avtomobilskih nesrečah. Kršitelje reda na smučišču čakajo podobne kazni kot na cesti. Avtomobilski voznik je nekoč nosil vse posledice svojih napak, smučar pa je velikokrat zbil drugega smučarja, ki je obležal s hudimi posledicami, in za svoje dejanje najpogosteje ni pravno odgovarjal. Mirno je smučal še vrsto let, medtem ko se je lahko ponesrečenec za zmeraj poslovil od smuči in zaradi morebitnih hudih posledic celo od dotedanjega načina življenja. Zato sta se okoli leta 1975 učitelja smučanja, pravnik Darko Maver in odvetnik Tomaž Marušič, zelo resno lotila varnosti in nesreč na smučiščih. Rezultat njunega truda se je pokazal v sodelovanju s tedanjim Zborom vaditeljev, učiteljev in trenerjev smučanja Slovenije (v nadaljevanju: ZUTS) v izdaji Zakona o varnosti na javnih smučiščih (1977), občinskih odlokih in podzakonskih aktih. Seveda ne smemo pozabiti, da je Mednarodna smučarska zveza izdala okoli leta 1968 znanih »10 pravil FIS«, ki pa so bila bolj priporočilo kot zakonska podlaga. ZUTS jih je moral žičničarjem prav »vsiliti«, da so jih vidno nabili ob blagajnah.