Imel je oblast nad religijo, upravo in vojsko, pomagala mu je pa smetana družbe, v glavnem sorodniki in predstavniki zaslužnih plemen. Država je bdela nad vsem, kar pa ne pomeni vedno slabo. Vsakemu prebivalcu je recimo zagotavljala dovolj hrane in obleke, v času bolezni ali betežnosti pa oskrbo. Inka se je moral poročiti, ko je dosegel določeno starost, a je dobil takoj po poroki od države skromno hišo in zemljo in ko so se mu rojevali otroci, je dobil za vsakega dodaten kos zemlje, za sinove, ki so bili tudi pri Inkih več vredni, pač dvakrat toliko kot za hčere. Tako se mu je posest večala ali manjšala glede na število družinskih članov, kar je bil pravzaprav pravičen agrarni zakon, sicer pa je bilo vse last vrhovnega Inka. In Sonca. Vse črede lam so bile last Inka, zato je šla sicer vsa volna v državna skladišča, a je je vseeno dobil vsak državljan za svoje potrebe, rudniki so bili last Inka, zemlja, ki jo je obdelovalo ljudstvo, prav tako; najprej so obdelali zemljo, ki je bila last Sonca, nato tisto, ki je bila last Inka, nato pa še svojo. Presežek pridelka je šel v državna skladišča. Ker je imel torej vsak državljan zagotovljeno streho nad glavo in hrano zase in družino, je bilo beračenje prepovedano, tatvina se je pa kaznovala kar s smrtjo. Nasploh so bili zakoni strogi, s smrtjo so kaznovali tudi prešuštvo in umor pa tudi "verbalni delikt", namreč če je kdo preklel Sonce ali Inka, saj sta bila oba božanstvi. Del prebivalstva je bil rokodelski, a obrtnikov je bilo v vsaki stroki le toliko, kolikor so jih potrebovali...