Odgovor je leta 1802 našel angleški zdravnik Thomas Young (1773--1829) -- po njem se modul elastičnosti imenuje kar Youngov modul --, ki ga je bolj od bolnih ljudi zanimalo naravoslovje. Tisto leto je postal profesor naravne filozofije (tako so tedaj imenovali naravoslovje oz. fiziko) na kraljevi ustanovi v Londonu in svoje učiteljsko poslanstvo je jemal skrajno resno. Morda je bil pri tem le malce preveč neuvideven do svoje publike. Predavanja na ustanovi so bila takrat namreč nekakšno znanstveno zabavišče, ki ga je obiskovala smetana družbe oziroma »neumne ženske in diletantski filozofi«, kot je poslušalce neelegantno opredelil neki sodobnik. Young si je za temo svojih predavanj izbral teorijo elastičnosti in njeno uporabo v gradbeništvu. Podrobnosti so seveda nekoliko zapletene, končni rezultat njegove analize pa je, da krivulja, vzdolž katere si lahko mislimo, da delujejo sile v nosilcu, ne sme nikoli zapustiti notranje tretjine premera nosilca. Kljub velikemu praktičnemu pomenu njegovih dognanj in kljub temu, da se je v uvodnih besedah priklonil lepšemu delu občinstva, češ, če ženske že nimajo česa početi, potem je gotovo bolje, da poslušajo predavanja in si nabirajo znanje, je zanimanje za njegova predavanja hitro zamrlo. Tudi zapiski njegovih predavanj nikoli niso postali posebno priljubljeni. Kot je kakih 100 let po njihovem izidu ugotavljal nek bralec, »... med mnogimi velikanskimi dosežki avtorja na področju znanosti in jezikoslovja ne najdemo tudi jasnosti v izražanja z običajnim jezikom«. Kakor koli že, šele ob koncu prejšnjega stoletja se je gradbeništvo iz pragmatične umetnosti prelevilo v panogo, v kateri so Youngovi in njim sorodni napotki, ki sledijo iz dobre teorije, postali praktično uporabni.