Padli smo torej v paradoksalno situacijo, ko so parlamentarci in politiki najbolj priljubljeni in hkrati tudi nepriljubljeni Slovenci. Poleg tega pa izgubljajo še kakršnokoli kredibilnost. Sedanji zunanji minister komaj zatrdi, kako se je pogodil s hrvaškimi kolegi, ko ga naslednji hip ti že postavijo na laž. Ko človek posluša bivšega zunanjega ministra, ima občutek, da ga je zadela lažja možganska kap, saj je očitno pozabil, da je v dobrih dveh letih prekrižaril svet po dolgem in počez. In kdo bo še verjel predsedniku Kučanu, če mu celo novinar med intervjujem odkrito pove, da dvomi, da govori resnico. In razlogov ni malo. Pred dnevi je namreč Kučan podelil srebrni častni znak svobode akademiku Jakopinu za njegov prispevek k nastanku petih knjig Slovarja slovenskga knjižnega jezika. Lepa gesta, ki pa jo je predsednik pokvaril s svojim govorom, v katerem je poudaril zasluge ustvarjalcev slovarja za jezik in nadaljeval, kako je slovenščina ogrožena, saj se vanjo vpletajo tuji izrazi celo takrat, ko bi jih lahko zamenjale lepe in jasne domače besede. G. Kučan očitno ne ve, da slovar ni zgolj normativno delo, ki vključuje le lepe, domače besede, ampak deskriptivno in toleranto beleži vse, ki so med Slovenci pogoste, torej tudi tujke, sposojenke in popačenke. Če je predsednik s svojimi besedami utemeljil odlikovanje, potem ga je podelil napačnemu človeku. Odlikovati bi moral purista Janeza Gradišnika. Bolj pa je verjeti, da je odlikoval sicer pravega moža, v govor pa vtaknil nekaj, s čimer je menil, da bo vžgal pri kremenitih Slovencih.