ranil tudi nekaj slovenskih besed, značilnih za Kosovela in kraško krajinsko simboliko, kot recimo besedi burja in (kraška) dolina; burjo navadno prevajajo z bora ali boria, za tipčno kraško dolino (torej udor) pa naj ne bi bilo angleške ustreznice. Brinovka je prevedena kot juniper bird (angl. juniper je brinje), kot kaže, samo zato, da bi prevod ujel simbolni pomen, in ne fildfare, kot brinovko prevaja angleško-slovenski slovar. Toda Kras se je prevodu prelevil v Karst, kar je sicer pravilno, vendar geografska terminologija in angleško-slovenski slovarji navajajo za slovenski kraški svet tudi izraz “the Kras”. Na to pripombo je Pribac duhovito odvrnil: “Imate prav, če bo prišlo do ponatisa, bom to popravil”. Kakorkoli, Pribac je s Kosovelom opravil neprecenljivo pomembno delo, pa še k angleškemu besedišču je ob doslej edinem uradno prevzetem terminu “kozolec” prispeval vsaj še dve slovenski besedi. Saj ne bi bilo po slovenski meri in navadi, če upravičenega ponosa zaslužnih za izid knjige ne bi spremljalo nekaj nezaslužene grenkobe. Niti tako pomemben pesnik in prevajalec, kar Bert Pribac je, niti tako ugleden avtor in, kot rečeno, univerzitetni profesor, kar David Brooks je (v slovenščini lahko njegove pesmi beremo npr. v Antologiji avstralske poezije, 2003, ki jo je uredil in prevedel Pribac), nista za svoje delo prejela nobenega honorarja. Še več je treba poudariti in ponoviti: Kosovel je izšel v angleščini predvsem “na prostovoljni bazi”, zaradi Kraševcev in vseh, ki so se postavili za izid Zlatega čolna, zaradi tistih ljudi, ki se zavedajo Kosovelove vrednosti, predvsem pa tega, kako pomebno je, da pesnika prek odličnega angleškega prevoda končno spozna kar največji del sveta. Peter Kuhar Spominski večer na barda slovenske istrske poezije, velikega rodoljuba in duhovnika Alojza Kocjančiča, ki je premogel neizmerno ljubezen do slovenskega jezika, obenem pa neizmerno spoštovanje do drugačnosti, tudi jezikovne, ki je s svojim zvonkim glasom polnil srce in duha istrskih ljudi, jih učil in spodbujal, tudi z lastnim zgledom, je spodbudil istrske ustvarjalce, da so odkrito spregovorili o položaju istrske kulture danes. Med številno publiko in pred slikami Apollonija, Pohlena in Zudičeve, ki so priložnostno krasile rotundo, pa ni bilo opaziti tistih, ki kulturnikom in ustvarjalcem 'režejo kruh' in ne nazadnje podeljujejo tudi Kocjančičevo nagrado. Alojz Kocjančič je pesem Istra – mati (“O Istra, draga zemlja rodna moja, /za tužno – kot v posmeh – so te krstili, /s prezirom so stoletja te pojili, /nihče ljubezni dal ti ni napoja. ”) zapel v pretekliku. Želeti si je, da bi ti grenki verzi tudi še naprej opisovali le preteklost našega prostora. (I. C.)