Pisana skupina bralcev, ki so pozneje postali glavni strokovnjaki za Finnegans Wake, je od srede 50-ih vodila redno korespondenco in leta 1962 so sprožili pobudo za prvo specializirano joyceovsko revijo, ki je bila hkrati tudi prvi resni evropski odgovor ameriškemu joyceovstvu. Clive Hart in Fritz Senn sta začela izdajati A Wake Neweslitter, ki je večkrat letno kot občasnik izhajala polnih osemnajst let (do leta 1984) in izdala devet posebnih publikacij. Revija je sprva izhajala v Avstraliji in jo je lahko dobil vsak, kdor je pisal zanjo; šele ko je Clive Hart prišel v Essex, je revija izgubila obliko ljubiteljske publikacije. Pred AWN so razpravljalci Finnegans Wake objavljali v reviji Analyst, po ukinitvi revije pa od leta 1985 vzoru sledi irski občasnik, A Finnegans Wake Circular (ur. Vincent Deane); doslej je izšlo pet številk. Časopis je objavljal obrobne interpretacije posameznih odlomkov, najbolj pogosto pa so razprave na klasičen razlagalni način poskušale pojasniti neangleško besedilo. Na osnovi takšnega pristopa so nastale številne študije o vlogi albanščine, burmanščine, srbohrvaščine, swahilija itn. V Finnegans Wake lahko najdete besede iz vsaj 61 jezikov, o katerih so do sedaj pisali različni razpravljalci; znano namreč je, da je Joyce bral slovnice in slovarje jezikov, ki jih sicer sploh ni govoril. Knjižno obliko so dobili leksikoni skandinavskih jezikov, nemščine, galščine ter stare grščine, latinščine in angleško irskega dialekta; to so bili namreč jeziki, ki jih je poleg italijanščine in francoščine (ter nekaj malega flamskega) govoril Joyce. Nobena od teh razprav ni niti poskušala pojasniti, zakaj in kako je v Finnegans Wake prišlo do uporabe tujega besedila, vse pa ugotavljajo, da je za razumevanje dela dovolj razumeti njegov svojski jezik, za katerega veljajo enake zakonitosti kot za navadni jezik (vključno s poudarjanjem odkrivanja pomena v fonemu). Dounia Bunis Christiani: Scandinavian Elements of Finnegans Wake (Northwestern University Press 1965), Helmut Bonheim: A Lexicon of the German in Finnegans Wake (University of California Press 1967), Brandan o’Hehir: A Gaelic Lexicon for Finnegans Wake and Glossary for Joyce’s Other Works (University of California Press 1967), Brandon O’Hehir & John M. Dillon: A Classical Lexicon of the Greek and Latin in the Major Works of Joyce (University of California Press 1977), Richard Wall: An Anglo-Irish Dialect Glossary for Joyce’s Works (Syracuse University Press 1986). Po naštetih knjigah se zgleduje knjiga Hélčn H. Macaré, A Ulysses Phrasebook (Woodside Priory 1981), ki podrobno opiše več kot 3500 tujih ali neobičajnih angleških fraz. Knjigi Ta Hellenica ton Tzaims Tzois (Manto Aravantinon; Hermes 1977) in James Joyce’s Italian Connection: The Poetics of the Word (Greco Lobner; University of Iowa Press 1989) sta poskušali odgovoriti na vprašanje, na katerega niso našli odgovora strokovnjaki za Finnegans Wake: kdaj, kako in zakaj je Joyce uporabljal tuje jezike (novo grščino in italijanščino), obe pa se ukvarjata predvsem z ‘razumljivimi’ Joyceovimi teksti.