Že njegova namembnost je vprašljiva: »Slovar je namenjen dijakom, a ne samo njim; koristno ga bo lahko uporabljal vsak, ki se pri svojem delu in v prostem času srečuje s tujkami.« V izvirniku gre za šolski slovar, namenjen učeči se mladini; Slovar tujk pa v resnici daleč presega šolske potrebe, hoče biti slovar za vse, torej tudi odrasle, tudi strokovnjake. Pri tem je prireditelj očitno močno pretiral s kategorijo pogovornih sposojenk oz. popačenk iz nemščine, ki je v nemškem izvirniku ni: zlasti pod črko š najdemo celo vrsto izrazov, ki obstajajo samo še v nižjem pogovornem jeziku in so jih zlasti lektorji in šola že zdavnaj pregnali iz knjižnega jezika. Npr.: škrpet, šmirati, šmirgel, špaga, špahtel, špegli, štanga, štenga, štimunga, štrik, štrapac, šuft. Ker tudi drugje pogosto naletimo na izraze enake vrednosti, npr. afna, hohštapler, žolnir (ne pa za npr. enakovredne šporhet, špajza ali žajfa!), gre očitno za Antičevo osebno samovoljo, ki pa kajpada ne bi smela biti »namenjena dijakom«, niti ne preostalim »vsem«. Na veliko srečo Antič ni posebej goreče uvrščal v slovar žargonskih izrazov iz sedanje pogovorne angleščine slovenske mladine, ki jih slovar sicer omenja kot odliko (»besednjak mladih«), saj bi lahko napolnili dobršen del 630-stranske knjige. Je pa v Slovarju tujk najti kar precej angleških tujk, ki mnogokrat pri nas niso bile nikdar tujke, saj imamo zanje čisto lepe slovenske izraze, npr.: airport, all-rounder, american football, anchorman, award, basketball (izraza basket, ki je pri nas res v rabi, ni!), easy, e-banking, electronic book, english spoken, exchange, eyeliner, underdog. Tudi iz drugih jezikov prihaja veliko tujk, ki pri nas niso bile in ne bojo nikdar v rabi: alkalde, angostura, aprikoza, ecru, enquete itd. To je seveda glavni problem prevajanja slovarjev: v tujih leksikografskih delih je marsikaj, kar je pri nas neznano, odveč; prinašanje teh stvari v okrožje slovenščine povzroča nepotrebno zmedo, vroče odzive, napačno rabo – vse to pa na račun tistega, česar v takih slovarjih ni in je značilno za naš jezik in zaznano v najširšem jezikovnem okolju in splošni rabi. Nauk ob tem je: slovarjev, tudi slovarjev tujk ne, ne moremo in ne smemo prevajati – moramo jih sestavljati sami na podlagi domačih jezikovnih korpusov.