Priznam, da so Belorusi zame še danes uganka. Veliko prostranstvo, ki ga naseljujejo stalno tlačene množice, govoreče v jeziku, ki bi ga mogli označiti kot most med poljščino in ruščino, z narodno zavestjo, ki je najkasnejši produkt evropejskih nacionalističnih gibanj, s slovnico, ki je nastala šele v XX. stoletju. Tukaj zadenemo ob izmuzljivost vseh definicij, in takšne množice, namesto da bi bile subjekt, zlahka postanejo objekt v tujih rokah. Moskva je podpirala šole in odprla prvo belorusko univerzo, hkrati pa je zatirala separatistične težnje, zapirala in izseljevala domoljube in celo odstranjevala iz beloruskih slovarjev izraze, ki so bili po zvenu preveč oddaljeni od ruščine. Varšava je vodila absurdno politiko, saj je, z nekaj izjemami, prepovedala ločene šole in se zatekala k zaporu kot sredstvu zoper vse poskuse organizacije od spodaj. Vendarle moramo priznati, da so se njeni uradniki znašli pred izjemno težavno dilemo. Nič jih ni pripravilo na to nalogo, kajti nikdar prej ni obstajal pojem beloruskega naroda, jezik pa so šteli za lokalno narečje, tako kot v Franciji langue d’oc. Če so premagali te psihološke prepreke in dovolili ustanavljanje ločenih šol, so bile posledice iz njihovega zornega kota kar najslabše. Kmečki sin, v katerem je znanje še raznetilo globoko zakoreninjene zamere, je bil deležen prve stopnje civilizacijske posvetitve, to je, skorajda praviloma je postal komunist in deloval za "reunifikacijo", se pravi odcepitev vzhodnih vojvodstev od Poljske.