Ena od variant, kako besedam ugotoviti pomen in uporabo, je iskanje s pomočjo slovarjev. Besedni zaklad slovenskega jezika, kot se kaže od začetka 20. stoletja do leta 1969 oziroma do izida posamezne knjige, je skrbno zapakiran v Slovarju slovenskega knjižnega jezika. To monumentalno delo so do leta 1991 pripravljali na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, pri nastanku pa je sodelovalo več avtorjev. Leta 1994 so vseh pet knjig skupaj z dodatki združili v eni knjigi, tri leta kasneje pa je slovar izšel v elektronski obliki na enajstih disketah, kmalu pa še v CD-ROM-formatu. V slovarju so besede knjižnega jezika, navedena sta njihova uporaba in razmerje med njimi, poleg tega še pisava in izgovarjava ter naglasi in intonacija. Ob vsakem geslu je ekspliciran njegov pomen, v primeru, da ima pomenov več, pa so podani tudi odnosi med njimi. Nadalje je pojasnjeno, kako se beseda pregiblje, podani so stilni in drugi kvalifikatorji, proste in stalne besedne zveze, frazeologija, reki in znani pregovori. Več kot 107.000 gesel in podgesel vsebuje vse bistvene prvine knjižnega jezika: leposlovni, znanstveni, publicistični, pogovorni jezik, terminologijo, žargone in narečno besedišče, osrednji poudarek pa je, kakopak, na leposlovnem jeziku izvorne in prevodne literature. V slovar so ob tem sprejete celo jezikovne posebnosti slovenskih klasikov 19. stoletja, ki so z vidika sodobne slovenščine lahko že zastarele, a kljub temu pomemben doprinos našemu izročilu. Slovar ne vsebuje lastnih imen, zelo redkih knjižnih besed, umetno narejenih enkratnih ali potencialnih besed, kratic in simbolov, pomanjševalnic ter podatkov o izvoru in zgodovini besed – slednje namreč sodi v področje etimologije.