V razpravo o predlaganem zakonu o jeziku se je 19. junija v Delu oglasila Erika Kržišnik, s katero sva nekoč, ona kot lektorica, jaz kot urednik Proteusa, osem let dobro sodelovala. Kot poklicna slovenistka ima seveda polno pravico, da se zavzema za oznako svoje stroke po svojem in okusu vseh (?) drugih slovenistov/slovenoslovcev, čeprav je precej nenavadno, da se ravno stroka o slovenščini ne bi mogla imenovati slovenoslovje, ko pa nihče ne oporeka slovenskemu jezikoslovju za tujo lingvistiko. Njena slovenitev botanike v »travo-/krmoslovje« ustreza samo pomenu besede botane v grški antiki, danes in že mnogo stoletij pa je botanika, naj navedem Koncizni oxfordski slovar angleščine (10. izdaja, 1999), »veda o zgradbi, ekologiji, razširjenosti, razvrščanju in gospodarskem pomenu rastlin«. V slovenščini botaniki, po vednosti in občutku podpisanega, ki je poklicen botanik s klasičnogimnazijskim znanjem latinščine in grščine, popolnoma ustreza rastlinoslovje. (Biologija pa je, polnopomensko, čeprav ne v rabi, življenjeslovje.)