Nobenega dvoma ni, da ima Titov ukaz, kako ravnati s poraženci, dvojni značaj, ki ga nobena zgodovinska kozmetika ne more zabrisati: zločina in skrajne politične nespameti. Zločin, ker ima oblast pravico uporabiti meč samo pod pogoji pravnega reda, nespamet pa, ker je bila legitimnost jugoslovanskega partizanstva, pridobljena pri zavezniških silah, tako slaboumno zapravljena z aktom nepravnega pobijanja in ker je prav to dalo tistim, ki bi za svoje zločine (v tem primeru ustaške) morali odgovarjati pred sodiščem in bi se razodela vsa beda tega gibanja, novih življenjskih moči, ki delujejo vse do danes, in temu ni kmalu videti konca. Prav Titova odločitev o pokolu je dala ustaštvu nezasluženo naličje žrtve ter skorajda nedolžnosti in duha, ki je to gibanje vodil in usmerjal, ohranila vse do danes. Titov zločin je tudi povzročil, da danes najbrž niti povprečen Hrvat, kaj šele povprečen Slovenec ali Avstrijec, ne ločuje med seboj pripadnikov hrvaške domobranske vojske in hrvaških ustaških enot. Ustaški in Titovi zločini so skupaj zacementirali neupravičeno enačenje vsega hrvaškega z ustaškim.