Pri tem oba z Železnikom prav cinično spuščata isto meglo o strokovnih rečeh, uporabljata isto pravniško mistifikacijo, kot da bi res šlo za strokovna vprašanja, ne pa za polno omaro! Kar je enako slaboumno, kot da bi bil potreben doktorat iz medicine, da bi človek lahko presodil, ali je celjski patolog ravnal prav, ko je odvzeta tkiva leta in leta puščal v omari! Saj vendar ne govorimo o tem, kako je Železnik primere reševal, če kakšnega je, ne govorimo o strokovni podkovanosti Sketljeve, ampak o povsem kvantitativnih vidikih njunega ne-dela, tako kot nihče ni dajal strokovnih histoloških sodb o odvzetih tkivih! Ko običajni ljudje kritiziramo pravosodje ali zdravstvo, govorimo v prvi vrsti o organizaciji dela in ne o stroki, torej o neštetih razpravah, ki se končajo po treh minutah, ker sodišče ni priskrbelo potrebnega gradiva; o neštetih zdravniških pregledih, med katerimi bolnika med vrati odpravijo k drugim vratom, se pravi, kot v tisti črni šali samo prestavljajo nož, da torej eni in drugi zgolj ustvarjajo vtis, da delajo.