Celoten projekt je bil zastavljen kot predstavitev FAMU (s petkovo tiskovno konferenco vred) in vsekakor je v tem primeru težko pričakovati neko enotnost prikazanega; kratki filmi so se v grobem delili na dokumentarce, tematske strokovne vaje (šport, človek), igrane filme in animirane filme. Ob bolj ali manj korektno narejenih dokumentarcih, obskurnih vajah in učinkovitih spotih se je pokazalo, da praška filmska šola še naprej ostaja zelo močna na področju animirane produkcije: simpatična Ludvikova straža, duhovita Ekspedicija in predvsem odlična O čudežnem zvonu so bile nedvomno med svetlejšimi utrinki festivala. Sem bi lahko vključili tudi nekatere igrane filme, ljubko miniaturo Dobro srce, zagonetna Odprta vrata in izvrstna Domača poročila. Vlogo favorita je upravičil tudi muzikalični, burleskni Happy End režiserja Vlada Lannéja, ki je v trojni glavni vlogi izstrelil bodočo filmsko divo, fatalno Tanjo Kolganovo. Tudi slovenski prispevek producentke Petre Bašin (ki je celoten projekt tudi organizirala), kamermanov Tonija Laznika in Simona Tanška ter režiserke Janje Glogovac (katere film F je bil v Ljubljani premierno prikazan) ni ostal neopažen: njihovo je bilo vse petkovo popoldne. V raznolikosti programa se je seveda znašlo tudi nekaj manj zanimivih stvari, ki pa so vendarle prispevale k plastičnosti prikaza celotnega ustvarjalnega okvira FAMU; splošni vtis prireditve je bil tako izredno pozitiven, tako po programski kot po organizacijski plati (če seveda izvzamemo slaboumno simultano prevajanje, ki je poskrbelo za zabavo ob dolgočasnejših trenutkih). Prvič je bilo lepo; upajmo, da ni bilo zadnjič. FAMU, na svidenje do naslednjega leta!