boleči izkušnji nočejo niti razmišljati, kaj šele, da bi jo hotele ponoviti. Nasprotno, celo izogibajo se prostorom, ki so povezani z ugrabitvijo, spijo pri luči in počnejo vse mogoče, da se dogodek ne bi ponovil. Prav tako, opozarjajo zagovorniki ugrabitev, žrtve zaradi travmatične izkušnje pogosto zapadejo v depresijo, doživijo živčni zlom ali poskušajo spominom ubežati s pomočjo drog ali alkohola, kar dokazuje, da v bolečini ne uživajo in torej niso mazohisti. Skeptiki se tudi sprašujejo, zakaj bi zunajzemeljska bitja ugrabljala ljudi, da bi od njih dobila semenčice in jajčeca, ko pa bi vendar lahko ukradli kar zarodke v epruvetah. A ne, pravijo verujoči, proces hočejo spoznati do konca, zato potrebujejo ljudi. Skeptiki dokazujejo tudi, da si zgodbe ugrabljencev niso na las podobne zato, ker bi se resnično zgodile, temveč zato, ker imamo v naši kulturi ljudje izdelano predstavo o tem, kakšna naj bi bila zunajzemeljska bitja in kaj naj bi počela. A verujoči, ponovno, ugovarjajo. O ugrabitvah poročajo izobraženi zahodnjaki in nepismeni ljudje iz Zimbabveja. Ugrabitve naj bi se dogajale v Savdski Arabiji, na Novi Gvineji in drugod, vsi ti ljudje pa nikakor ne pripadajo isti kulturi. Res pa je, da največ zgodb o ugrabitvah prihaja iz zahodnega sveta, saj se drugje s tem fenomenom skorajda ne ukvarjajo in globalnih raziskav na to temo preprosto ni. Skeptiki prav tako niso zadovoljni z načinom, na katerega raziskovalci pridejo do izpovedi morebitnih ugrabljencev. Ker se raziskovalci pogosto zatečejo k hipnozi in regresiji, skeptiki pravijo, da jim lahko podatke sugerirajo tudi sami, saj so v tem stanju ljudje za sugestije bolj dovzetni. A