Ločitev je stresna ne glede na to, koliko so stari vpleteni in koliko letom zakona bodo pomahali v slovo. Toda pri tistih, ki so vztrajali 30 let, se zdi, da bi lahko, če so že prišli tako daleč, šli tudi do konca, dokler ju smrt ne loči. Ne le ker bi privarčevali – pomislite na notarja in dve stanovanji –, ampak predvsem zato, ker je navada železna srajca. Četudi le spalna srajca, ki poleg vsega še smrči, ampak jo vsaj poznaš do zadnje nitke, in te njena predvidljivost seveda ubija, a hkrati pomirja. Da naši starši niso več noro zaljubljeni drug v drugega, nas ne moti, pravzaprav se nam pri teh letih to zdi popolnoma normalno. Da bi se lahko zaljubili v kogarkoli drugega, tako ali tako niti pomislimo ne. Skeptiki pravijo, da so poroke izumili le zato, da smo, povezani v družinsko celico, bolj pregledni za državo. Ata in mama, za vedno združena v enem paketu, enem počitniškem aranžmaju, vse drugo zahteva preveč logistike in prilagajanja. Že tako imamo slabo vest, da jih premalokrat pokličemo, kaj šele obiščemo, sedaj pa si predstavljajte, da bi to morali pomnožiti z dva. Silvestrovo pri fotru, a na poti domov se ustaviš na hitrem šampanjcu pri mami, božič, jasno, pripada njej, še dobro, ostanke boš spotoma na skrivaj dostavil očetu. Oprostite, dragi starši, ampak za to nimamo časa.