Čeprav so v Veliki Britaniji javnost na začetku uspešno prepričevali, da javna podjetja postanejo bolj učinkovita in prijazna do potrošnikov, ko dobijo zasebne lastnike, ki potem postavijo nove, agilne direktorje, zdaj to ni več tako nedvoumno. Skeptiki opozarjajo, da je v resnici zelo težko razmejiti, v kolikšni meri so bili pozitivni učinki posledica sanacije, ki so jo pogosto izvedli pred prodajo, koliko pa same privatizacije. Bolj kot vrsta lastnine naj bi bila važna kvaliteta upravljanja, trdijo. Ponekod je prišlo zgolj do menjave monopola; državnega je nadomestil zasebni. Radikalnejši kritiki menijo, da pri vsem skupaj ni šlo toliko za željo po večji ekonomski učinkovitosti in boljših storitvah, temveč predvsem za napajanje državnega proračuna s prodajo premoženja. Pomembno vlogo naj bi igrali tudi povsem politični motivi - s popusti državljanom, kupcem delnic, in obljubljenimi dividendami naj bi si politiki širili volilno bazo. No, mnenja tudi zdaj ostajajo deljena; na eni strani so zagovorniki liberalizma, na drugi njegovi nasprotniki.