In kako je torej danes v praksi? Najbolj nas je zanimalo delovanje prve telehiše v Sloveniji, ki so jo uredili in odprli leta 2000 na Kobilju, in sicer, kot so takrat poročali mediji, v panonski domačiji št. 66. Domačinka, ki smo jo med vožnjo po Kobilju povprašali, kje je ta hiša, je bila "zadetek v polno". Odgovorila je, da stanuje v neposredni bližini, opisala hišo in pokazala, kam se moramo peljati. Ni bilo daleč. Z vedoželjnostjo smo se napotili proti vhodnim vratom, misleč, da bo kdo notri in da bomo lahko tudi sami preizkusili raznolike možnosti telehiše. Žal so bila vrata zaklenjena, in ker ni bilo nobenega obvestila, kdaj je sploh telehiša odprta, smo se napotili na občino. Župan Pavel Nemet nas je prijazno sprejel in nas seznanil, kako in kaj je s to zadevo. Res so pričakovali, da bo za telehišo precejšnje zanimanje, zlasti med dijaki in študenti, ki naj bi prevzeli oziroma vodili tudi določene aktivnosti. V okviru tega projekta, ki ga je finančno podprla Evropska unija (program Phare), so dobili pet računalnikov ter drugo opremo za delo in elektronsko komuniciranje. Pogledali so tudi, kako deluje podoben center v Öriszentpéptru na Madžarskem in bili so navdušeni. Na začetku je bilo tudi na Kobilju precejšnje zanimanje. Izvedli so tečaj računalništva, nekateri dijaki in študenti so prihajali v telehišo, da so lahko pisali naloge, skenirali fotografije in gradivo ali brskali po svetovnem spletu. Zdaj pa telehiša že nekaj časa sameva. Zaklenjena je tudi zato, ker bi bil problem zagotoviti sredstva za ogrevanje in električno energijo. No, v načrtu imajo, da bodo uredili v Ritlopovi hiši še turistično pisarno ter prostore za kulturno-turistično in vinogradniško dejavnost z vinoteko. Takrat bo gotovo bolj živahna in uporabljiva tudi telehiša.