Se je v Škocjanu kaj spremenilo od prvega obiska konzumentov pred šestimi leti? Težko bi rekli, definitivno pa se je, seveda na račun učinkovitosti, izboljšala komunikativnost Ilovarjevega omizja. Ki se je tokrat pobliže spoznalo z že trideset let gospodarjem in točajem in naslednikom skoraj stoletne družinske tradicije, gospodom Leskovarjem, ki se še vedno drži lepih oštirskih navad. Ena je, da se gostu vse razloži sproti, brez odvečnih tiskovin in »protokolarnega« afnanja, a dostojanstveno in z dobro mero sposobnosti za plastično predstavitev jedi. Druga, da mu krijejo hrbet izbrane surovine, ki izvirajo iz lastnih prašičjih hlevov in vrta, od bližnjih kmetov in mesarja ter iz kleti vinogradnika na griču. In tretje je, da za lonci v kuhinji in pred krušno pečjo, ki obenem greje goste v prednji jedilnici, nadzira posle njegova žena. Ki si ji potem, ko grizeš lepo po domače, debelo rezano šunko, tako hvaležen za skorjico na kruhu in, kasneje, za ročno sekljane rezance in z mesom ter menda tudi vranico polnjene žlikrofe, ki jih zakuhava v izvrstno govejo juho, iz katere jemlje neverjetno sočno govedino. Gobice v Marinčičevi, iz sveže zelenjave skuhani, kot po prežganju sladkasti juhi, seveda niso nikakršni šampinjoni, temveč suhi jurčki, ki ravno malo naglasijo čudodelni napoj, tisto - s češpljami nadevana svinjska ribica, polnjena telečja prsa in svinjska pečenka - kar zakrkne v peči, pa se v nedeljo ob štirih popoldne predstavi v sila sočni podobi, z bistro omakco, ki razodeva le zalivanje z govejo juho. Kako šele tekne skuta, zaradi katere hodijo Leskovarji h kmetu po mleko, potem pa ga sirijo sami, in ki jo zavohate tako v sirovih štrukljih kot v pehtranovem štrudlu, kako hrustajo domači piškoti, maslenci in upognjenci, s katerimi se čez konec tedna potrudi gospodinja! Pri Marinčiču sicer še niso vzeli predjedi (in osnov žganjeljubja), ampak glede na izkazano in glede na nesreče, ki se s predjedmi dostikrat pripetijo v instantnega posodobljenja željnih gostilnah, si nadvse zadovoljen s preverjenimi recepti in tradicijo, gledaš Leskovarjevega tamladega, ki se privaja osnovam domačnosti in strežbe, in ugibaš, kaj bo, ko bosta šla starša res v penzijo. Le tako naprej.