Kljub temu da smo na pretesnem parkirišču poleg velikega števila osebnih avtomobilov opazili vsega dva avtobusa, na Malem placu, kot se imenuje osrednji prireditveni prostor, ob prihodu noči skoraj ni bilo več mogoče dobiti proste mize. Cviček je nenehno tekel v kozarce in po grlih nekaj tisoč obiskovalcev. Po naši oceni so ga prodali od dva do tri tisoč litrov, zaradi česar so si prireditelji ob ceni 1300 tolarjev za liter lahko veselo meli roke. Za posebne sladokusce so sedemdeset nagrajenih vzorcev ponujali tudi v manjših količinah. Za pol decilitra je bilo treba plačati sto, za deciliter pa dvesto tolarjev. Ljudi ob prodajnih pultih nikoli ni zmanjkalo. Tudi jagenjčki in odojki so se nad vročo žerjavico lepo vrteli. Približno dvajset so jih pospravili in splaknili s cvičkom. Eno k drugemu menda zelo paše. Ob stojnicah je bilo dosti zanimanja tudi za kulinarične dobrote, ki so jih ponujale članice domačega aktiva kmečkih žena, občutno manj pa za raznovrstne izdelke domače obrti. Kvašena sirova potica je šla kot za med in je nimamo več. Ostalo nam je le še nekaj zavitkov, rogljičev ter ajdove in ocvirkove potice, nam je okoli desetih zvečer zaupala ena od članic aktiva. Nekje ob tej uri je nastopil tudi finale sobotne prireditve razglasitev cvičkove princese in kralja cvička. Za naziv princese se je letos potegovalo sedem kandidatk.