Monroejeve smo v dobrem tednu obiskali dvakrat, prvič praznujoč v dvoje na četrtkov večer, naslednji petek pa še na dnevnem, poslovno-prijateljskem kosilu. Ambient katakombastega tipa ima sicer rep in glavo, a bi bil lahko precej manj uradniško hladen, pa za to ne bi bilo treba velikih investicij, le malo domišljije pri notranji opremi. Suhi penini Bjana ter marinirani sardelici in zeliščni skuti, ki so ju ponudili za dobrodošlico, nimam kaj očitati, sva pa prvi večer zaman pogledovala po vinski karti in tako natakarju - obvladaču, ki naju je sprva hotel pripraviti k enotni barvni »belo ali rdeče« odločitvi - verjela, da se bo k predjedem najbolj podala bela bera Belice (sivi pinot & furlanski tokaj). Prav pretresena nisva bila, sivec se je sicer uspešno bratil z dimljeno postrvjo na hrenovi peni, za precej močno strjenko iz kozjega sira z orehi, radičem in pršutom pa mu je že zmanjkovalo sape. Podobno se tokajec - predvsem zaradi aromatične sirove polivke - ni mogel ravno kosati s simpatičnimi, v pršut zavitimi in v pečici popečenimi figami; precej bolj na njegovo vižo je bila uglašena minimalistična (zelo okusna, a vendarle precenjena) hobotnica na žaru.