Pristanišče je bilo prazno. Razen Elvisove barke in čolna Nacionalnega parka ni bilo videti nobenega drugega plovila. Zaman sem se oziral po samotnih pomolih, da bi zagledal nekdaj tako priljubljeno Titovo jahto Podgorko. Ni je bilo več, škoda. Prav poseben spomin me je vezal nanjo in njeno leseno kobilico, v katero sem pred šestindvajsetimi leti pod morjem izrezljal svoje ime. Dr. Elvis Zahtila je prispel s Fažanko ob pol devetih. Svojo devetmetrsko motorno jahto je prenočil v luki na Brionu. Na njej je prespala tudi vsa moja potapljaška oprema še od prejšnjega dne. »Bok, kam gremo danes?« je veselo pozdravil in takoj dodal: »Predlagam, da se odpeljemo na zunanjo stran, morda bo tam voda manj motna. Za popoldne bomo videli pa pozneje. Kaj praviš?« Seveda sem se strinjal. Vedel sem, da me bo sam odpeljal na najlepši teren. Upal sem le, da morje res ne bo tako motno kot prejšnji dan na vzhodni strani rta Peneda. Videti je bilo, kot bi morje cvetelo. Drobceni kosmiči so kot v snežnem metežu lebdeli od površine do morskega dna. Teren je v lahnih skokih dosegel globino 25 metrov. Skalnato dno je bilo močno razjedeno, da je bilo za ribe dovolj stanovanj od majhnih sobic do velikih apartmajev. Zadnja stopnja, ki je bila visoka tri do štiri metre, je bila izvotljena v spodmole in zavite vodoravne rove, ki so me po nekaj metrih teme na drugem mestu znova vrnili na svetlo. Za podvodnega fotografa, ki hoče posneti potapljača pri vhodu jame od znotraj, je to idealno: svojemu modelu pokaže, kje naj ga počaka, nato zaplava v rov skozi drug vhod in se mu približa od znotraj. Tako lahko naredi lepe posnetke, ne da bi si skalil vodo če ta ni motna že od prej! Spodnje jame so bile zatočišče kavalov. Nekaj deset rib, velikosti okrog tričetrt kilograma, se je tik ob steni prelivalo zdaj iz levega rova v desnega, zdaj spet nazaj. Bili so odrasli primerki, vendar še ne dorasli. Pogrešal sem njihove starše, tiste prek dveh kilogramov, kolikor lahko zrastejo, če imajo čas. In tu v Nacionalnem parku naj bi ga imeli na pretek!»Tu smo. Tu bomo sidrali!« je razglasil kapitan in pretaknil ročico dizla v prosti tek. Barka se je zazibala na ostankih lastnih valov na sicer gladkem morju. Sonce je grelo in Metod, mladi, a že mednarodno priznani akademski kipar iz Poljanske doline, se je smejal s kozarcem grape v roki. On je to smel, ker ni šel z nama pod morje, za naju je bila prepovedana. Ladjica je bila pripeta na dno tik pred kupolo betonskega bunkerja, ki je kot nasedli leteči krožnik čepel med skalami na otočku Gruj. Zdaj ni bil več nevaren, bil je bolj za opomin kot za grožnjo.Teren, ki naju je čakal spodaj, je spadal med tiste deviške, ki jih še niso uvrstili med odprta območja za potapljanje. »Od otoka naprej se vleče podvodni greben, kot nekakšen jezik ...« je Elvis poskusil opisati akvatorij pod ladjo. Z nekaj nestrpnosti, kolikor je je potrebno, da je potop privlačnejši, sem si pripravljal podvodni fotoaparat. Metod mi je medtem povezal dve samostojni jeklenki v »bibombolo«. »Morda se bo potop zavlekel,« sem mu dejal, »zato je priporočljivo imeti nekoliko več zraka na hrbtu.«Sidro je ležalo pod skalno polico na devetih metrih. Skoraj popolnoma vodoravni apnenčasti skladi, iz katerih je zgrajen celoten arhipelag, so se spuščali v nizkih razjedenih kaskadah, kot bi bilo potopljeno pobočje otoka zloženo iz plasti ementalca. Pod vsakim robom so bili luknje in špranje, tunelčki in spodmoli, po katerih so se pretakale ribje jate različnih vrst rib. Največ je bilo malih temnorjavih črnikov in nekoliko večjih srebrnih ušat, ki so kot črne in bele miške švigale skozi sirove luknje. Skalne kopuče na globini med 20 in 30 metri so bile tako razjedene, da je nekatere držala skupaj le še živa snov. Vse so bile poraščene z bledobelimi plaščarji, s temnozelenimi blazinicami alge Cadium bursa in številnimi različnimi spužvami. Med njimi so bile na daleč najopaznejše polmetrske oranžne rogovile grbaste aksinele in njene strupeno rumene sorodnice. Jame in spodmole so krasile živorumene »cvetke« kamene korale citronaste kamnite čašice, s katero so bili prepikani vse stene in stropi, le da so bili dovolj v mraku. Proč od svetlobe so se naselili tudi krhki mahovnjaki in skorjasti koralniki kakor rumeno ali oranžno obarvani rumeni zoantar. Med plavanjem vzdolž podvodnega grebena sva prehajala v neprijeten, čedalje močnejši morski tok. Pri skalnem stolpiču, vsem bulastem od obilice spužev in plaščarjev, mi je Elvis pokazal, naj priplavam bliže. Sledil sem njegovemu prstu in v eni izmed luknjic opazil najprej tanke tipalnice in nato vso žival: malega radovednega jastoga. Morski biolog je bil videti navdušen. Povsem sem razumel njegovo veselje, saj se je rak, za katerega območje naselitve velja južni in srednji Jadran, naselil na njegovih Brionih. Še nikoli ga nisem videl tako severno, mi je kasneje razlagal na barki. Elvis se je dvignil na površje s prazno jeklenko, jaz, ki sem imel dodatno rezervo zraka, pa sem želel film poslikati do konca. Odločitev se mi je takoj obrestovala, ko sem na dnu, kosmatem od alg, opazil ležečo grdobino. Bila je tako dobro maskirana, da sem jo opazil zgolj po naključju. Priznam, da me je zelo razveselila, saj je že leta nisem videl pod morjem. Pred naslednjim potopom smo si na ladji privoščili izdatno malico. Kapitan je narezal salamo in sir in iz ladijske zaloge privlekel še nekakšne slane ribice. Potem smo ladjo prepeljali mimo otoka Vange (o. Krasica) na zahodno stran polotoka Peneda. Sidro smo odvrgli malodane pod noge vojaškega stražarja. To si za zdaj lahko privošči le znanstvenik Parka. Spust proti dnu je bil počasen in boleč zaradi prehlada, ki sem ga staknil ponoči in mojih evstahijevih cevi, ki sta se nanj odzvali. Prejšnji večer sem si natočil vročo vodo v kopalno kad in razkošno zaspal v njej. Ko se je voda shladila in jaz v njej, sem začel smrkati in kašljati, zdaj sem imel pa zabasano glavo! Držeč se za sidrno vrv sem se ped za pedjo spuščal in usekoval, da so se zračni mehurčki kar kodrali okoli mene. S težavo mi je le uspelo nekako izenačiti pritisk in se spustiti na dno, natanko pred dve veliki škarpini. Moj potapljaški partner je medtem poniknil v luknjo pod steno. A ne za dolgo. Minuto za tem je izplaval kot torpedo in mi s kretnjami pokazal, naj mu sledim. Zbasala sva se nazaj v njegovo luknjo, kjer mi je ponosno pokazal, kar je maloprej našel: iz razpoke med steno in stropom, ki sta bila okrašena s citronasto rumenimi koralnimi čašicami, je štrlel manjši jastog. Čeprav je bil precej večji od tistih dveh, ki sva ju videla na prejšnjih potopih, še zdaleč ni imel »kulinarične« velikosti. A tudi če bi bil dovolj velik za v lonec, v Parku ne bi bil v nevarnosti. Obliskal sem junaka iz južnega morja, nato sva se pomaknila še bolj v notranjost votline, skozi goste oblake mulja, ki sva jih dvignila med gibanjem po rovu. Na mestu, kjer se je jama končevala, se je pred nama razgrnila zavesa ribjih teles. Veliki temni kavali so drseli tik pred masko, kot sence z zlato obrobljenimi plavutmi, in se na koncu votline gnetli kakor v gosti ribji juhi. Kot v sanjah, ki so na Brionih znova postale resničnost! n