Saj se poznamo. Današnje tridesetletnice smo včerajšnje dvajsetletnice in današnje štiridesetletnice smo včerajšnje tridesetletnice. Hecno, videti je, kot da se nam nikamor ne mudi, pa se skozi življenje vseeno peljemo v peti prestavi in s pogonom na vsa kolesa. »Kaj pa če drvimo, da se naši mladosti ne bi moglo posvetiti, da je že minila?« me je neresno vprašala štiriintridesetletna prijateljica. »Zadnjič sem morala za potrebe neke ankete povedati, koliko sem stara. Doživela sem totalni možganski mrk. Povedati sem vedela le letnico rojstva; ko sem končno preračunala, pa mi je rezultat pustil usta na stežaj odprta – kdaj se mi jih je toliko nanizalo na trideset?! Kje sem bila, ko se je to dogajalo?« Mogoče v begu pred realnostjo, ki od žensk danes terja vse več: vlagaj v dom, v partnerja in v otroke, vlagaj v prijateljstvo, pa seveda v kariero, v vzajemne sklade, tudi v kozmetiko, v svojo mladost, še v reševanje planeta, v tjulnje, mrože in kite … »Res to počnem. Panična, da mi ne bi uspelo pridobiti spričevala zgledne prebivalke planeta, potiskam vse odgovornosti nekam tja v prihodnost. Kot da danes zanje še nimam časa, kot da ta čas še ni prišel, kot da se me to sploh še ne tiče.« Naša zatočišča, sproščujoče oaze, so navade naše in vaše mladosti, ki so ohranile vonj in okus po brezskrbnosti; med drugim še vedno kdaj zaidemo v nočni lokal, kjer smo bile pred kakšno dekado svojega življenja skorajda inventar. Nasploh se občasno nostalgično napajamo in opajamo z razvadami, ki jim je že pretekel rok, kot bi bile še vedno stare, no, mlade petindvajset. Potem pa nam dozorela emšo nekega trenutka z vso močjo pade na glavo, da v njej odločno zaropoče biološki alarm. Prej čisto v redu najemniško stanovanje se ob misli na kup igrač zazdi sirova luknja, postavljanje pokojninskih stebrov edini smiselni konjiček, zdravje pa nič več le sklenitev pogodbe med geni in usodo. Še zadnji vzdihljaji v zakajenem nočnem klubu, ko bi celo pištola na sencih težko obdržala naše oči odprte, potem pa – zbogom, norost! Ne bomo več skakale čez vodo tam, kjer je most ...