Pri Kovačniku, v lično urejeni kmetiji na Pohorju, smo imeli Ilovarjevi že after po enem izmed martinovanj in si zapomnili zdrav narezek ter krepko juho, v prvi vrsti pa neprisiljeno prijaznost mlade gospodarice in omamni vonj po gibanici, ki se je razlezel po hiši ravno ob našem odhodu. Tokrat si je Ilovarjev kvintet vzel čas, se napovedal (in dejansko prišel) ob dovolj človeški uri ter se tudi zmenil, kaj naj se dene pod zob. Kljub temu, da smo bili že večkrat z užitkom priča, da radi severneje zaključijo obed s čim slanim, in je tudi južneje, kadar smo nezmerno posedali ob kupici, rad prikolovratil kak šalam, še nismo naleteli na tako izrazito retrogradnost. »Bi prej tudi narezek? Se boste preveč najedli, pri nas ga tako naročijo šele na koncu,« se je glasil zelo prepričljiv in upoštevan nasvet kakor domačini, tako tudi Konzumovi jedci. S čim se potem prične nedeljsko kosilo? I, s frakljem izvrstnega borovničevca in kosom nenadkriljivo sočne orehove potice, ki ti jih Šternov tamladi prinese v dobrodošlico. Katastrofa, poreče strokovni svet in vinoslovska komora, brbončice so šle v maloro, dobro, da je ostalo še kaj apetita. Pa veste kaj? Ilovarjevemu kvintetu ni, vključno z vsega hudega vajeno vegetarijanko, bilo hudega. In je s slastjo posrebal nudelne ter pomulil kose z mletim mesom polnjene palačinke, s katerimi pri Kovačniku bogatijo krepko hrbtiščno juho, katere barva nas je, vajene bolj lajne goveja-gobova kot s kolinami zvezanih običajev, zavedla, da smo že pomišljali o kaki posebno gajstni domači kuri. Običaji tudi velevajo, da se kosti iz juhe ponudijo kasneje v obiranje, čemur bi se težko uprla Konzumova obiralna sekcija. Ko se seveda ne bi že dodobra naguštala okusnih krvavic in še boljših »mesenih klobas«, svinjskega zajca ter kompaktnega, s kruhovo filo naphanega piščanca, pa tudi z mesom ter korenčkom nadevane, a že bolj suhe svinjske pečenke, ob katerih se ni manjkalo ajdovih žgancev, domačega kislega zelja, ribanega praženega krompirja, sirovih štrukljev ter z bučnim oljem in kuhanimi jajci narejene hrenove omake. Potem smo Ilovarjevi zlahka opravili še z neverjetno skorjico sirove gibanice, kakršno peče Šternova mati, in s pomočjo Črnkovih podhlajenih, ne presladkih buteljk počakali na finale, ki je pripadel lepo nažoftanemu kibelflajšu, prvovrstni salami in pohorski bunki ter pašteti iz svinjskih jetrc. Prišli smo prvi, odšli zadnji in za nami ni ostal niti naprstek tünke. Ali je članstvo Konzuma ves teden kopalo jarke ali pa Šternovi, ki imajo turizem od dvainosemdesetega in jim prizidek služi bolj za zaključene družbe kot za menzo, niso niti malo popustili.