Sledeč trenutnemu navdihu je bilo treba dostojno počastiti izbruh novih bojev v sosednjih balkanskih pokrajinah, izbira pa navsezadnje sploh ni bila težka - politično korektni burek ali politično nekorektni žar - in nas je brez prevelikih procedur napotila kar k enemu izmed tukajšnjih stebrov srbstva. Jovotovo jedilnico, do katere se moraš prebiti skozi oblak vonja po cvrtju, je tisto popoldne s svojo prisotnostjo razsvetlil ljubljanski paroh, gospod Bošković, v jedilnem listu pa so nas čakala nova spoznanja, denimo vici o natakarjih in šolarjih in poglavja z našteto "bio prehrano" in morskimi ribami. Bi se Pri Jovotu šli rastlinojede ali mlaskali plodove sredozemlja? Seveda smo se nemudoma odločili za ortodoksni pristop in se po pomenku s pregovorno veščim natakarjem prepustili slastem jedi, ki zbujajo bojaželjnost in krepijo duha naših bratov. Kljub odsotnosti govejega pršuta se je pot ortodoksije, taktika frontalnega napada, izkazala za uspešno in Ilovarjevim postregla s specifičnimi čari sirove gibanice, slanega belega sira in deviškega kajmaka, Slovencem na ljubo zmerno papriciranega urnebesa in sočnih pohanih paprik. Kasneje, v ritmu z vajenimi gibi Jovotovega čevapmajstra, ki lahko za zamaščeno šipo tekmuje s spektakelskimi spretnostmi izdelovalcev sušija, pa je sledila še finalizacija z imena vrednimi čevapčiči, s kumaricami polnjeno in v mrežico zavito vešalico in z mesnimi uštipci, ki bi s slanostjo in ostrino zdramili tudi najbolj zmačkane jezike. Vsako odstopanje od pravoverne linije pa seveda pomeni, da sami silite v nesrečo, ki sta nam jo stvarno predočili začinka v goveji juhi in "kmečka gobova juha", v kateri se je poleg gostil in mašil bogve od kje (iz sosednjega lonca?) znašel celo grah. Prav. Če zaideš v etnično oštarijo, se trdno držiš etničnih običajev, ki tekom desetletij niso doživeli nevemkakšnih sprememb - še najbolj očitna je vinska karta, na kateri lahko najdeš dovolj hrani primernih rdečih in rdečkastih vin, da ti preženejo okus po Jovotovem kislem bizeljčanu in milo rečeno posebnem refošku. Precej zoprnejše pa je, če med laičnemu želodcu spodobno ponudbo najdeš tudi kako zabuhlo in sladkobno lepinjo, amatersko izdelano baklavo (z rozinami!?) in moraš trenirati čeljusti na narodotvornem, s sirom polnjenem, zvitem in paniranem in, joj, s tatarsko omako prelitem Karađorđevem zrezku, ki ti ga ne prikupi niti vic o domnevni trdoti s to specialiteto povezanega vladarjevega uda.