Velikonočni prazniki so Ilovarjeve zalotili na dalnjem Štajerskem, na severnem delu Slovenskih goric, na koncu drevoreda umetelno nakodranih vrb, kjer stoji domačija Firbasovih, ki nas je takojci osvojila s čedno zunanjostjo in prisojnim, z opeko tlakovanim vrtom. Seveda se pri Firbasovih lahko tudi brca žogo, igra odbojko, strelja z lokom in se bo dalo že čez kak mesec spati tudi v novozgrajenem seniku, vendar pa smo se raje posvetili športnejšim zadevam. Na primer mesu iz tunke ali po domače kibelflajšu, o katerem so napisane cele knjige - o jeziku prijaznih, v masti prezimujočih šnitah svinjske ribice. Za večerjo se nismo odrekli niti pašteti, ki jo morate zvito odtujiti ljubosumni gospodarici, kmetsko pristnemu okusu mladega sira, doma vloženim kumaricam, zaseki in kumini, ki dišavi ržen kruh. Kumina nam je na vrtu, med bučanjem po jablanah preganjajočih se čebel in oddaljenim pokanjem s karbidom, značilno nadihnila tudi kislo juho, v kateri so priljudno plavali drobni koščki izbrane drobovine, za glavnega protagonista lažjega kosila pa je gospod Ilovar že pred dnevi volil zajca, ki se je predstavil sočno in v z domačo smetano zgoščeni omaki. Preprosti obed je zaokrožala z bučnim oljem zabeljena solata, enostavno fantastični kvašeni knedlčki z ocvirki in hecna paštica z izvensezonskim, le od kod, sočivjem in močnim okusom po maslu. Zraven ga je v bistvu kar dobro cvirnalo Firbasovo navadno belo, s sladko sirovo gibanico in turško kavo pa je Konzumova posadka optimalno zapolnila kapacitete in zadovoljila receptorje za ugodje. Hujše posledice bi lahko imelo nebrzdano posvečanje tukajšnjim mesninam in vinom, ki v klubski kleti gospodarja Firbasa ali pod slikovitimi zidanicami streljaj stran kar kličejo po pipcu in kozarcu, zatorej si velja za užitkarsko križarjenje gor in dol po Goricah in za pašo na okoliških znamenitostih vzeti več od enega popoldneva. Če uganete pravo, pa Vam velikonočni zajtrk, poleg para domačih marmelad, sladkega kruha in jabolčnega soka, kronajo pirhi, hren in požegnana šunka.