Popoldne grem pazit vnuke in še prej zavijem v novo pekarno po pico, sirovo štručko, pa burek s špinačo … Tin je lačen, ko se vrne z nogometnega treninga, in lahko naenkrat poje še več kot to. Kar tudi naredi, le zelenjavni burek mu ni preveč všeč, ga bo pojedel pozneje, zamrmra s polnimi usti. Pametna babica sem mu odščipnila majhen košček, naj najprej poskusi, kaj vemo, kakšen se mu bo zdel zelenjavni burek. Če ga ni pomlatil zdajle, ga tudi pozneje ne bo, me učijo izkušnje. Pa burek lepo zavijem nazaj v vrečko, nataknem psu ovratnico in jo z njim mahnem proti Mercatorju, kjer se pred trgovino običajno zadržuje vsaj en klošar. Res je tam, sedi na klopci, žuli pivo in vlekeče cigareto ter meditativno mirno opazuje mimoidoče. "Dober večer," ga pozdravim. "Se opravičujem, ker vas motim, sem vas prišla vprašat, ali bi morda vam teknil tale zelenjavni burek. Vnuk je poskusil samo majhen košček, ni mu prijal, bi morda teknil vam?" Oj, kako se je razveselil nenadejane večerje! In jaz tega, da nismo hrane vrgli v smeti. Sva s klošarjem družno ugotavljala, da metati hrano proč, to je pa res greh. Izmenjava še nekaj besed, še enkrat se mu zahvalim, ker je sprejel burek, in grem v večer, ki je medtem postal še bolj žareč.