Zavili smo v nekaj kavarn. V prvi, pri operi, so natakarji z neverjetno spretnostjo in prijaznostjo obvladovali gnečo. Ogledovala sem si pecivo pod steklom. Nikjer sledi o pristnem dunajskem mojstrstvu, po katerem so sloveli. Industrijske torte, pobarvani pudingi, penaste kreme podobne milnici, v sirovem zavitku, ki se mi je zdel najmanj sumljiv in sem si ga naročila, pa presušena skuta. Vseeno smo se počutili prijetno, saj smo se lahko sproščeno pogovarjali. V kavarnah nimajo po vseh kotih pritrjenih zvočnikov, ki brez predaha reproducirajo tako imenovano glasbo, v boljših lokalih pa so seveda glasbeniki, ki poskrbijo za kulturno in umerjeno vzdušje.