Velika želja. Avtomobila nimata, radia nimata, denarja nimata, niti tekoče vode nimata, dnevi pa jima kljub temu lepo in še prehitro tečejo. Predbožični čas je bil še posebej napet. Mlada Rozi je s pisanimi papirnatimi verigami in zvezdami okrasila hišo, sosed je za lonček smetane, s katero velika Rozi plača prenekatero uslugo, naredil deščico za jaslice, smrečica pa je tudi že čakala na pisane krogle, ki jih je bila sedmošolka že dan pred svetim večerom potegnila iz omare. Kako pa sta se tudi obe veselili krašenja in utripajočih lučk pa jabolčnega in sirovega zavitka, ki ju Rozi Gorenc, ženska, ki je pri dvanajstih letih izgubila mamo, pri štirinajstih pustila šolo, da kmetija, potem ko je moral njen oče v bolnišnico, ne bi bila neobdelana, se pri osemnajstih poročila in pri devetindvajsetih ovdovela, zmerom speče na ta slavnostni dan! V teh hribčkih je božič, pa čeprav ni snežen, posebej lep, še lepši od nedelj, ki so tudi tako lepe: ob nedeljah namreč vstaneta šele ob pol petih, in ko starejša Rozi opravi v hlevu, gresta k maši v Otočec, šest kilometrov dol in šest nazaj, potem pa le še pripravita južino in čisto nič več ne delata. Je v tako lepem življenju sploh prostor za kakšno željo? O, seveda je, pa to za kakšno željo! Mlada Rozi, ki se vse življenje, tako kot njena mama, umiva v vedrici, si želi čisto pravo kopalnico. V novi hiši bi jo uredili, samo če bi imeli denar, in s petstotimi tisočaki, ki jima jih bo podarila skupina Hypo Alpe-Adria, to ni nemogoče. Sploh ni nemogoče. Mama Rozi razume hčerkino vročo željo, zelo rada bi ji ugodila. Si sama ničesar ne želi? »Samo to, da bi bila moja Rozi srečna,« pravi. »Da bi končno imela kopalnico. Jaz? Prepričana sem, da bom tudi jaz kdaj smela vanjo.« Rozi resno prikima. Seveda bo! Potem obe skupaj stopita pred domača vrata in nama dolgo mahata v slovo. Medtem se je že znočilo, videti je le še utripajoče drobne lučice, s katerimi je mlada Rozi okrasila domača okna in vrata.