Ko smo se čez dobro uro vkrcavali na avtobus, je na lepem padla noč: hipnost te popolne spremembe, svetloba, ki jo v trenutku zamenja tema, sonce, ki ugasne kot žarnica, me je spomnilo na neko drugo, davno potovanje še dlje na eksotični Orient, kjer je zrak slajši od tega, ki ga dihamo doma. Na poti do naše beduinske gostilne, velikega peščenega zaliva pod zglajenimi skalami, osvetljenega s sto in več baklami, smo se izgubili, kot bi se Lawrence Arabski, ki je pred skoraj sto leti jezdil tod naokrog, nikdar ne bil. Ko smo naposled le našli pravo smer, pravi ovinek in prave skale, polne lučk, se je zrak že shladil, tišina postala še gostejša. Jedli smo začinjen riž in ražnjiče iz ovčetine ter zelenjavne prikuhe in solate, za posladek pa je bil sirov kolač, ki ga je prijazen hrust uslužno rezal na majhne kose; kuhali in stregli so, kot je v navadi na tem koncu sveta, moški, edina ženska, če odmislimo turistke, pa je bila na pol gola trebušna plesalka; na okroglem odrčku je divje bíla s petami ob tla in se pozibavala v bokih. Naš šofer Hasan je sedel v prvo vrsto in si tu in tam obliznil ustnice. »Beduina,« je rekel, »prava beduina!« Z gospodom Gasom sva ohranila trezno glavo. »Ukrajina,« sva rekla in se, prvič na tej dolgi poti, drug drugemu poznavalsko nasmehnila.