Med daljšimi družinskimi izleti pa je zame še vedno nepozabna naporna in nevarna jadranska magistrala, kjer se vedno jezim na avte, ki s sabo vlečejo hiške in upočasnjujejo promet. Spominjam se poti po Franciji, ko smo se v iskanju Corbusierove cerkvice v Ronchampu nekajkrat vrnili po isti cesti, preden smo to ugotovili in našli pravi odcep tik pred sončnim zahodom, ko je bil pogled skozi vitražna okna cerkvice najočarljivejši. Ena najlepših voženj je bilo potovanje po Finski, deželi jezer in jezerc ter neskončnih gozdov, kjer so makadamske ceste še vedno nekaj običajnega. Maline, borovnice in gobe smo nabirali kar iz avta. Naše največje veselje na potovanju po Maroku je bila vožnja po sipinah peska, ki ga na cesto nanese veter. Na potovanju po notranjosti Sardinije smo nevede obiskali vas, kjer so lokalni skrajneži skrivali ugrabljeno hčer italijanskega bogataša. Nepozabno je bilo tudi zadnje potovanje po Portugalski, ko smo v majhnem najetem cabriu v počasni vožnji po lokalnih cestah mimo neskončnih žitnih in oljčnih nasadov vdihovali vroč veter ...