Ogled parka se prične z vožnjo čez sipine peska, imenovane El Playon do Puerta de Talampaya, vrat oziroma vhoda v prvi del kanjona, kjer je moč videti tudi zgoraj opisane risbe. Prvi prizor je naravnost fantastičen. Rdečeokrasto obarvane stene se kakor mogočne zgradbe dvigajo iz suhe in ravne peščene struge. Skoraj nemogoče si je predstavljati sile narave, ki so skozi milijone let oblikovale kanjon s popolnoma ravnimi in gladkimi stenami, visokimi več kot 150 metrov. Še bolj nenavaden pa je ogromen, navpičen odprt kanal v steni na vzhodni strani, ki je nekakšen zaščitni znak parka. V neposredni bližini je še zelo zanimiv El Balcon, kamnita polica v steni, od koder se glasovi in zvoki razlegajo po vsem kanjonu, odmevi, ki se vračajo pa se zdijo še glasnejši, ter Bosquecillo, majhen gozdiček, kjer je mogoče videti značilne rastlinske vrste v parku. Vožnja se nadaljuje po dnu kanjona in občutek dobiš, kakor da bi se vozil po nekakšni aveniji velemesta, z obeh strani obdani z visokimi nebotičniki. Zelo zanimivi so tudi El Canon de los Farallones, Los Pizzarones, Los Cajones in Ciudad Perdida ter Los Chanares, kjer se kombinirata vožnja in treking, v spominu pa ti seveda najbolj ostanejo prelepi rdeči kanjoni, nenavadne kamnite formacije, petroglifi ter v poletnih dneh žgoče sonce, pred katerim se je dobro zaščititi. Park si je možno ogledati v več časovnih variantah, ki trajajo od dve do deset ur, prav zaradi vročine in slabih avtobusnih povezav s parkom pa se naključni turisti najraje odločajo za štiri- do šesturni ogled, ki pokaže tiste najlepše znamenitosti, zaradi katerih se splača priti v Talampayo.