Ogled parka se začne z vožnjo čez sipine peska, imenovane El Playon do Puerta de Talampaya, vrat oziroma vhoda v prvi del kanjona, kjer je mogoče videti tudi prej opisane risbe. Prvi prizor je naravnost fantastičen. Rdeče okrasto obarvane stene se kakor mogočne zgradbe dvigajo iz suhe in ravne peščene struge. Skoraj nemogoče si je predstavljati sile narave, ki so skozi milijone let oblikovale kanjon s popolnoma ravnimi in gladkimi stenami, visokimi več kot 150 metrov. Še bolj nenavaden pa je ogromen, navpičen odprt kanal v steni na vzhodni strani kanjona, ki je nekakšen zaščitni znak parka. V neposredni bližini je še zelo zanimiv El Balcon, kamnita polica v steni, od koder se glasovi in zvoki razlegajo po vsem kanjonu, odmevi, ki se vračajo, pa se zdijo še glasnejši, ter Bosquecillo, majhen gozdiček, kjer je mogoče videti tipične rastlinske vrste v parku. Od tam naprej se vožnja nadaljuje po dnu kanjona in človeku najbolj ostanejo v spominu rdeče okrasto obarvane stene, ki se kakor mogočne zgradbe dvigajo iz suhe in ravne peščene struge. Kot da bi se vozil po aveniji zapuščenega in pozabljenega velemesta.