Veliko sem se ukvarjal z vprašanjem, ali bi Slovenci, kljub plebiscitno izraženi volji, uspešni obrambi in trmastemu čakanju v diplomatskih preddverjih, ob drugačnem razmerju sil v ES (recimo ob italijanskem in ne nemškem predsedovanju) dosegli (dobili) mednarodno priznanje, ali pa bi bil trenutek zamujen in bi bili danes v nekakšnem stanju polpriznanja in agonije, kakršnega doživlja npr. Kosovo? Čisto jasnega odgovora ne vem, zgodovine se pač ne da simulirati v laboratoriju, gotovo pa je šlo za zelo posrečeno kombinacijo, kakršna se zgodi le redko. Tedanja ES je imela toliko interesa in volje, da je v dogajanje posegla še dovolj zgodaj in dovolj intenzivno (v nasprotju s kasnejšim dogajanjem na ozemlju bivše Jugoslavije), jugoslovanski pritisk je bil dovolj velik, da je združil slovensko politiko, a spet ne tolikšen, da bi jo (npr. ob morebitnem ponovnem uničujočem napadu JLA) razdelil, Srbija pa zainteresirana, da Slovenija odide iz Jugoslavije. ZDA so bile ravno prav obremenjene z zalivsko vojno, da niso še pravi čas na silo zakrpale Jugoslavije, mehanizem OZN, ki je bil osamosvojitvi nenaklonjen, pa preveč okoren, da bi lahko pravi čas posegel v dogajanje (čeprav so poskusi pod tedanjim generalnim sekretarjem Javierjem Perezom de Cuéllarjem bili). »Kadar se bog v plašču sprehodi skozi zgodovino, ga je treba zgrabiti zanj,« je tedaj komentiral nemški kancler Helmut Kohl, sicer po poklicu tudi zgodovinar.