Philip Zimbardo je leta 1971 na Stanford University simuliral situacijo zapora. Subjekte eksperimenta, študente na Stanfordu, je naključno razdelil v skupini zapornikov in čuvajev. Tiste, ki naj bi igrali vlogo zapornikov, so, da bi bila situacija čimbolj resnična, aretirali, jim vzeli prstne odtise, slekli do golega, skopali, našpricali proti ušem in jih zaprli v klet univerze, kjer so zgradili zapor z rešetkami, samicami in betonskimi hodniki. Po šestih dnevih so morali poskus končati, ker so bile posledice grozljive. Študentje so se popolnoma vživeli v vloge, čuvaji so postali skrajno nasilni, zaporniki popolnoma ponižni. Prišlo je do maltretiranja. Zimbardo je v poročilu poudaril, kako pomembna komponenta eksperimenta so bili prostor, organizacija, oblike, materiali. Ker je bila stvar popolnoma realna tudi v fizičnem, torej prostorskem smislu, so se fantje laže in veliko resneje vživeli v pripisane vloge. Dokazal je, da se v vsakdanjem življenju zaradi fizičnega okolja sprostijo določene kulturne sheme in določeno vedenje. Navsezadnje nam že obleka pove, kako naj bi se obnašali. Steznik določa eno vrsto gibanja, visoke pete drugo, zelo udobna obleka tretje. Temu pravimo fizična artikulacija kulture, kajti sama po sebi obleka nima nobenega pomena in prostor tudi ne. Ljudje šele v določenih prostorih ali kosih obleke preberejo kulturne sheme in jih povežejo z njihovim pomenom, da se reakcije res zgodijo.