Varno sedenje na veji z razgledom na delavnico narave in bivanje človeka v njej je tako večplastna težava, da kakšna od soustvarjajočih komponent vedno izpade in tako ni mogoč odločilen premik na bolje. Ne brez etičnega napredka, a ta nevarno zaostaja za tehnološkim in znanstvenim razvojem. Velik del znanstvenikov je za trajen vpis v zgodovino pripravljen na nevarne poskuse (kot je na primer tisti z velikim trkalnikom snovnih delcev, ki naj bi simuliral razmere, kakršne so bile milijoninko sekunde po velikem poku). Ko pa jih zamenja nova generacija, začnejo izrekati moralne in vrednostne sodbe. A vedno se najde kdo, ki je – na primer v energetiki, genetiki, biotehnologiji in na drugih nevarnih področjih, ki jih je mogoče izrabiti človeku v škodo in celo v vojne namene – pripravljen na nova tveganja izogibajoč se odgovornosti z izgovorom, da je znanstvenikova naloga zadoščati človeški radovednosti, za uporabo novega znanja pa naj bi odgovarjali centri marsikdaj zelo odtujene politične ter kapitalske moči.