Razplet najbolj kompaktnega rallyja doslej, saj je potekal na majhnem območju ligurske okolice San Rema, je napravil svetovno prvenstvo dva rallyja pred koncem še bolj zanimivo. Po ciprskem rallyju sta Škot McRae in Britanec Burns zagotavljala, da sta v veliki prednosti, saj jima korziški in italijanski asfalt bolj ustrezata kot Fincu Gronholmu, ki je na Korziki nastopal prvič, na lanskem San Remu pa je debitiral z dvema prevračanjema na eni sami HP. Toda po nesreči na Korziki je bil McRaejev nastop najprej celo vprašljiv. Škotu so v hotelsko sobo namestili kisikov šotor, ki je simuliral razmere z redkim zrakom, razmere, ki pospešujejo razvoj rdečih krvničk in okrevanje poškodovanega. Namesto treninga je McRae vsak trenutek počival in si v umetnem okolju skušal povrniti psihofizično pripravljenost. Burns je začel z najboljšim časom, a v nadaljevanju ni mogel slediti Panizzijevemu tempu. Bil je že soliden tretji, kar bi mu prineslo štiri točke, toda drugi dan je malce prepozno zaviral, rahlo poškodoval hladilnik in tako pregrel motor, da je moral odstopiti. Sedaj se brez novih točk na drugem mestu v prvenstvu še vedno spodbuja z izjavami: »Če ponovim lanski zmagi v Avstraliji in na domačih tleh, sem še vedno svetovni prvak!« Ali pa: »Panizzi in Delecour delata zame,« potem ko so v Peugeotu zavrnili možnost vplivanja na uvrstitve posameznih dirkačev. Sicer pa je v Peugeotovi ekipi zelo vroče. Delecour se po težavah s turbino na samem začetku ni mogel sprijazniti s Panizzijevim vodstvom in ga je obtožil, da je treniral zunaj dovoljenega časa. Vodilni pri Peugeotu so komaj preprečili, da se nista spopadla celo fizično. Na koncu se je Delecour, čeprav s solzami v očeh, sprijaznil z drugim mestom. Uspeh francoskih voznikov je dopolnil Jean-Joseph, ki je pri Subaruju nadomeščal Kankkunena in tovarni prinesel pomembne točke. Da je asfaltni specialist, je Martiničan dokazal z najboljšima časoma na 11. in 12. preizkušnji.