Ker je velik del naših igrač uvoženih, nas je zanimalo tudi, po kakšni poti te pravzaprav pridejo na police trgovin. S kontrolo zdravstvene ustreznosti oziroma varnosti igrač se ukvarjajo pooblaščene strokovne inštitucije, ki jim delo, torej vzorce za pregled, zagotavljajo predvsem sanitarna inšpekcija in tudi individualni naročniki (uvozniki, proizvajalci). Odvzem vzorcev je lahko ob uvozu, na carini, lahko pa tudi na kraju prodaje, torej v trgovini. Vzorec se pošlje v analizo, kjer se preizkusi njegova zdravstvena ustreznost. Varna igrača mora biti mehansko ustrezna: ne sme imeti ostrih robov, koničastih delov, biti mora stabilna in trdna. Predvsem za otroke do 3 let je pomembna velikost igrače in njenih sestavnih delov. Materiali, iz katerih je izdelana, morajo biti nevnetljivi (nevarne so lahko plišaste igrače, pustne maske in kostumi), tudi njene kemijske lastnosti morajo ustrezati zahtevam za varno igračo: barve morajo biti obstojne, iz materialov ne smejo migrirati težke kovine in različne organske snovi, ki se uporabljajo kot izhodne substance ali dodatki za izdelavo materialov. Način kemijskega preskušanja je migracijski test, s katerim se simulira pogoje uporabe igrače. Igrače, ki jih na primer otroci nosijo v usta, se potopijo za določen čas in pri določeni temperaturi v modelno raztopino (ki je podobna slini), ki se nato analizira. Pogoji preskušanja so nekoliko ostrejši kot pri dejanski uporabi. Zadnja tri leta pa poteka tudi sistematični monitoring igrač, s katerim se v določenem časovnem obdobju ciljano preskuša le določena bolj kritična (ali manjša skupina bolj kritičnih) lastnost ene vrste igrač. Igrače večine kredibilnih proizvajalcev so preskušene po zahtevah evropskih standardov že v državah proizvajalkah.