Dobra ura pred koncertom v londonskem Millenium Domu. Petek, 3. avgusta. Arena O2 z dvajset tisočimi modrimi sedeži se počasi polni. Pogled s predzadnje vrste navpično v amfiteatrsko areno sproži vrtoglavico. Pod nami se svetlika oder v obliki simbola – skrbno domišljena kombinacija Venere, Marsa in egipčanskega anka. Na oder ga prinesejo v modrem zabojčku za odrsko opremo. Arena zadrhti, vseh dvajset tisoč ljudi skoči s svojih modrih sedežev. Prince kot Kleopatra skoči iz škatle in se pokaže v beli, morda rumeni obleki na platform čevljih, svetlečih ostro pristriženih las; tisti od zgoraj na platnu vidimo namerno samovšečno namrdnjen izraz, z lepotno piko na licu in našobljene ustnice, ki se razlijejo čez celo platno. Oder zažari. Njegovi plesalki Nandy in Maya McClean , identični 26-letni dvojčici iz Sydneyja (sodeč po tračih njegovi novi intimni spremljevalki), z odsekanimi, električnimi, agresivno seksi gibi začneta ples draženja. Miniaturni maneken v beli Pacinovi zvodniški obleki, kot ga je označil Simon Price za Independent , se zavrti na petah. »You ain’t ready for me London!« krikne. »This is real music, not what you’re used to!« In provokativno (in sploh na veliko razočaranje tistih, ki so slišali, da je prvi koncert začel s Purple Rain), začne koncert s počasnim komadom Satisfied s predzadnje plošče 3121. Takoj zatem je občinstvo potolažil z eksplozijo funka, s Cream, celotna arena je kot na ukaz skočila na noge in skandirala refren Ooo, fuunky London; nato je nanizal hite U Got The Look , Musicology , Play That Funky Music ... Vse bolj je postalo očitno, da Prince stopa v stopinje Jamesa Browna, ne le zaradi Brownovega vrhunskega Macea Parkerja, ki je na novo začinil Princeove stare hite ... In vmes, med Simbolovim preoblačenjem, občinstvu privoščil virtuozni saks solo What A Wonderful World. »Dobili boste najbolj funky stvar, ki ste jo kdaj je slišali,« je kriknil nekje med Peach in Lolito in med Black Sweat občinstvu privoščil bas solo. Čeprav je pred nekaj leti postal jehova priča in prenehal izvajati svoje najbolj »kinky« opolzke skladbe, je njegova medenica še vedno namigujoča in njegovi kriki in vzdihi še vedno simulirajo orgazem. Že dolgo se ne sprašujemo več o njegovi spolni orientaciji, kot recimo davnega leta 1981 na dveh nastopih Rolling Stones v LA-ju, ko se je pojavil v tangicah, visokopetnih škornjih, gamašah in trenčkoju, a ga je »rock« občinstvo zasulo s smetmi in izžvižgalo z odra. Izkoristil je tudi to – in posnetek s koncerta uporabil na albumu Pop Life. Prince je bil vedno poosebljenje nečesa opolzkega, dvoumno erotičnega, pa naj bo to trenutek, ko se zavrti med tresočima se dvojčicama na odru ali ko menja kitare. »V skoraj tridesetih letih Princeove kariere ni še vedno nikogar na pop trgu, ki bi oddajal podobno kombinacijo čutnih signalov,« pravi Frere-Jones.