Kam v vse to sodi edini pravi osebni računalnik, tisti, ki ga vsak vedno nosi s seboj? Govorimo seveda o človeških možganih. Številna vprašanja o povezavi med možgani in računalniki gotovo sodijo bolj v filozofsko goščavo kot v praktično računalništvo. Prav lahko pa si je zamisliti, da imajo kvantni pojavi pomembno, če že ne odločilno vlogo pri delovanju možganov; in vsaj nekateri strokovnjaki so v to celo prepričani. (Ker je takšno mnenje danes deležno hudega posmeha, naj ostanejo neimenovani.) Vendar za to ni prav nobenega, niti najmanjšega eksperimentalnega dokaza. Seveda delovanje nevronov pojasnjuje kvantna mehanika, podobno kot pojasnjuje delovanje tranzistorjev v namiznem računalniku in še marsikaj drugega v vsakdanjem življenju, vendar pa ni prav nobenega dokaza, da nevroni delujejo na kvantno-mehanski ravni kot kubiti, ne pa kot makroskopski biti. Zdi se, da za analizo človeških mislih kvantna mehanika ni potrebna in da za simulacijo delovanja človeških možganov potrebujete povsem navaden računalnik in ne kvantnega. Praktična omejitev pri takšni simulaciji je seveda v tem, da so možgani velikanski računalnik; če želite elektronsko simulirati delovanje vseh njegovih nevronov skupaj, potrebujete zares velikanski elektronski računalnik. Druga omejitev pa je, da danes v resnici še nihče ne ve, kako je naš osebni računalnik dejansko organiziran. Toda oboje so le tehnične podrobnosti, ki jih bodo strokovnjaki prej ali slej premagali. Tedaj bo postalo povsem jasno, ali se v naših glavah skriva kaj več kot le velik klasični računalnik. Če bi glede tega lahko s kom stavil, bi stavil na navadni računalnik.