Preglova se je zaposlila takoj po končani osnovni šoli in je skoraj vso svojo delovno dobo oddelala v obratu livarne, v katerem izdelujejo sanitarne armature. Prvih devet let jih je sestavljala na normo, odsihdob pa je kontrolorka kakovosti. Dela v temačni in z značilnim kovinskim vonjem prežeti tovarniški hali se je že prenasitila. »Če bi bilo možno, bi se upokojila takoj, saj se počutim že povsem iztrošena. Nimaš niti motivacije niti moči, težko čakaš na to, da ti ne bo treba več hoditi v službo.« Od želje po upokojitvi je ne more odvrniti niti predvidevanje, da bo njena pokojnina najbrž komaj zadoščala za dostojno preživetje. »Bom pač še bolj pridno obdelovala svoj vrt. Lačna ne bom. Da bi delala še 13 let, pa ne pride v poštev!« Če bo sprejet predlog reforme, ki ga pripravljajo na ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve, bodo Preglova in tisočeri drugih zaposlenih do upokojitve delali bistveno dlje, kot je zdaj predvideno. Ena izmed poglavitnih novosti je dvig upokojitvene starostne meje na 65 let za ženske in moške.Razlogi, zakaj potrebujemo reformo, so znani in v preteklih dneh tudi podrobno prežvečeni. Prebivalstvo Slovenije se vse bolj stara, rodnost pa je prenizka. Če so še leta 1984 delali trije zavarovanci na enega upokojenca, se je to razmerje lani znižalo na 1,71 zavarovanca na upokojenca, trend pa se bo še nadaljeval. Delež zaposlenih, starih od 55 do 64 let, je v Sloveniji najnižji med državami v Evropski uniji. Zato naš veljavni pokojninski sistem ne more biti dolgoročno finančno vzdržen. Kaj je delavki v livarni najprej šinilo skozi glavo, ko je izvedela, da vlada razmišlja o novem pokojninskem zakonu? »Kaj jim pride na pamet? Sledila je jeza in živčnost, ponoči nisem spala.« V proizvodnjo ljudje takšne starosti ne sodijo, je prepričana Preglova in med pogovorom v rokah obrača Armalovo armaturo, ki jo je v pregled prinesla (mlajša) sodelavka. »Kako naj stari ljudje delajo kakovostno, ko že slabo vidijo in slišijo, če se jim roke tresejo ali pa imajo še katere druge zdravstvene težave. To ne more biti v interesu podjetja...Argument, da ne moremo pričakovati, da bodo ljudje, zaposleni zlasti v delovno intenzivnih panogah, delali do 65. leta, je treba presojati tudi z vidika, da so se delovne razmere v zadnjih 20 letih izrazito izboljšale,« je prepričan Peter Pogačar (36 let, 11 let delovne dobe), generalni direktor direktorata za delovna razmerja in pravice iz dela na ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve. »Argument o težki zaposljivosti starejših drži samo toliko, kolikor pristajamo na stigmatizacijo starejših delavcev, ki se ustvarja v javnem mnenju. Takšna stigmatizacija je v razvitem svetu že preživeta: tam obstaja zavedanje, da najstarejših delavcev ni treba upokojevati za vsako ceno, temveč jim je treba prilagoditi delovna mesta. In razmišljati, kje imajo starejši prednost pred mlajšimi.« Bom pač pazila otroke!Zato, opozarja generalni direktor, morajo zvišanju starostne meje za upokojitev in posledičnemu staranju delovne sile slediti tudi drugi ukrepi. »Če povišaš starostno mejo za upokojitev, nisi rešil ničesar, če hkrati ne ukrepaš tudi na področju aktivne politike zaposlovanja, varnosti in zdravja pri delu ter prilagoditve delovnih mest zaposlenim. Na spremembo hočemo gledati kot celostno sliko, saj se bo samo tako izšla.« Podobe te slike v nastajanju Pogačar (še) ne želi opisati. »Ko bo predlog pripravljen in znotraj strokovne skupine utemeljen, ga bomo dali v široko vsebinsko razpravo.« Ki bo nedvomno dolgotrajna in žolčna, saj so vsi relevantni socialni partnerji že pokazali ostro nestrinjanje s spreminjanjem sistema. Nasprotovanje spremembam je med ljudmi toliko glasnejše, kolikor bliže so upokojitvi.»Ne morem tako dolgo delati, se šalite!? Saj me že zdaj bolijo roke in hrbet od enoličnih gibov in sklanjanja,« se nam je pritožila Zdenka Weingerl (51 let, 33 let delovne dobe). Zadnjih 11 let je snažilka v večstanovanjskem bloku v središču Maribora. »Težko čakam na odhod v pokoj, čeprav vem, da bom samo s pokojnino zelo težko shajala. A si bom že našla kakšno možnost dodatnega zaslužka. Če ne bo druge možnosti, bom pazila otroke.«Na argument pristojnih na ministrstvu za delo, da imajo starejši delavci za delodajalca tudi določene kvalitete, kot so izkušnje in stabilnost, zato je njihova težja zaposljivost zgolj posledica stigmatizacije, zmajuje z glavo: »V mojem poklicu izkušnje niso veliko vredne. Pa tudi sicer si ne znam predstavljati, kakšno dodatno kakovost naj bi delodajalcu ponujale 65-letne čistilke, 65-letne vzgojiteljice ali medicinske sestre. Ne trdim pa, da ni mogoče delati v visoki starosti v kakšnem drugem poklicu.«Osamljenost, občutek odvečnosti…Recimo v kulturi ali v politiki. Pisatelj Tone Partljič (68 let, 43 let delovne dobe) je kot poslanec LDS sedel v parlamentarnem odboru za delo in socialna vprašanja, ko se je leta 1999 sprejemala pokojninska reforma, ki jo je pripravil tedanji minister za delo Tone Rop. »To je bila v bistvu polreforma. Rop si jo je zamislil bolj radikalno, a se je potem zgodilo popuščanje zaradi uklanjanja simpatijam volilcev,« se spominja Partljič. Upokojil se je v 64. letu starosti in bi tako skoraj izpolnjeval tudi starostno mejo, ki jo želi določiti aktualna oblast. Zakaj se ni upokojil že prej, je morda zavlačeval zaradi ugodnosti visoke poslanske plače? »Ne, bil sem poslanec, kar je bil specifičen poklic, saj imaš te ugodnosti samo, če si izvoljen. In šel sem v pokoj, ko nisem bil več izvoljen.« Pravi, da je v pokoj nameraval oditi že štiri leta prej. »Z ženo sva trdno sklenila, da se bom upokojil pri šestdesetih, ker sem hotel spet predvsem pisati. Vendar je bilo prav takrat obdobje Bajukove vlade in smo v stranki sklenili, da jo je treba na volitvah premagati. V še en poslanski krog sem potem privolil tudi leta 2004, ker je stranka ocenila, da bi moje ime zmoglo obdržati volilce. Ko sem izgubil proti Maši Merc, ni bilo prijetno, a že po eni uri sva se z ženo vsa srečna objela, da je politike in življenja v Ljubljani konec.«Partljič ni navdušen nad zamislijo, da bi ljudi zakonsko prisilili v to, da bi ostali zaposleni do tako pozne starosti. »Če bi bil patetičen, bi rekel, da sem šel iz Drame, ker bi sicer nekaterim kolegicam moral reči, da morajo oditi v penzijo. Z ustvarjalci je to zmeraj problem. Dokler si dober, te nočejo izpustiti, ko pa začneš pešati, se te hočejo znebiti. Nekateri znajo še po 70. letu starosti delati dobro, vsi pa ne. Poglejmo v šolstvo; kako se lahko 64-letna učiteljica športne vzgoje kosa z 28-letno kolegico? Tisti, ki hočejo delati s 65 leti, naj delajo, vendar morajo biti zanje na voljo tudi primerna delovna mesta. Meni se zdi ta starostna omejitev samo finančno-proračunska. Gre za reševanje pokojninske blagajne, ne pa za reševanje ljudi. Zato se mi ta zamisel ne zdi v skladu z realnostjo.«Starost in staranje vznemirja Partljiča tudi s pisateljskega vidika, nenazadnje bo tudi sam kmalu preskočil prag 70 let. »Vznemirja me odpisanost, osamljenost starih ljudi in njihov občutek odvečnosti.« O tem je že pisal v romanu Dom dom, v katerem se prepleta več zgodb in usod iz mariborskega doma za ostarele občane. »Morda sem podzavestno sam prizadet, čeprav si trdim, da se me ne tiče. Ko pa pri poročilih redno poslušam, da je problem Evrope in Slovenije preveč starih ljudi, za katere bodo morali delati mladi, se mi zdi nehumano obsojati neko generacijo, da je damoklejev meč nad sedanjostjo in bližnjo prihodnostjo države in da smo mi tisti, ki onemogočamo normalno življenje generacijam za nami. S kakšno pravico rečeš ljudem, ki so zgradili vse to okoli nas, da so potencialna nevarnost za državo, če ne bodo kmalu umrli? Ta, morda sicer realen problem obravnavati na tako vulgarni način se mi zdi skrajno problematično. Počutiš se krivega, ker si star. Kaj bi šele bilo, če bi še nekomu zasedal delovno mesto?« Ob pogledu na napovedi za prihodnost pa tudi mlajše stisne v želodcu. Projekcije OECD kažejo, da se bo število upokojencev na zaposlenega do leta 2050 v večini držav podvojilo. V Evropski uniji napovedujejo porast upokojencev na 100 zaposlenih s 50 (v letu 2000) na 100 v letu 2050. V Španiji in Italiji bo čez 40 let celo 30 odstotkov več upokojencev kot zaposlenih. Treba je torej najti rešitev, ki bo dolgoročno kos vztrajnemu staranju prebivalstva, podaljševanju življenjske dobe in hkrati prenizki nataliteti. Oblikovanje dolgoročno vzdržnega pokojninskega sistema pa je tako neprijetna tema, da se je ne upa lotiti nobena politična garnitura, ki bi želela preživeti naslednje volitve. Zato se zdi, da se je socialna država znašla pred nerešljivo uganko.Deset razlogov proti zaposlovanju starejšihEden izmed nujnih in pravilnih odgovorov je nedvomno delati dlje, ugotavljata Milan Vodopivec iz Svetovne banke s sedežem v Washingtonu in Primož Dolenc s koprske Fakultete za management, avtorja strokovnega članka Živeti dlje, delati dlje: aktualni izzivi na trgu dela. »Daljša delovna doba je imperativ, sicer bo prej ali slej moralo slediti znižanje blaginje dela starejšega prebivalstva, torej nižje pokojnine,« poudarja docent Dolenc (32 let, 10 let delovne dobe). »Daljša delovna doba je zato večkratno dobitna. Povečuje rast delovne sile, nevtralizira negativne učinke staranja prebivalstva, z večjim obsegom vplačanih prispevkov in manjšim obsegom izplačil pokojnin se krepi vzdržnost javnih financ ter, ne nazadnje, odvisno sicer od sistema pokojninskega zavarovanja, starejšim omogoča večjo akumulacijo prihrankov in višji življenjski standard ob upokojitvi.« Ali so v našem kulturnem in delovnem okolju sploh vzpostavljene razmere, v katerih bi bili delodajalci pripravljeni zaposlovati ljudi do 65. leta starosti? »To je velika težava,« priznava docent, »saj ljudje niso pripravljeni delati tako dolgo, še večja pa je ovira pri delodajalcih, ki bi morali sprejemati takšne delavce v službo. Treba bi bilo spremeniti celotno kulturo družbe, tega pa ni mogoče narediti z nobeno reformo. Če se povišuje upokojitvena starost, se morajo spremeniti tudi drugi parametri, uvesti bi bilo treba spodbude za zaposlovanje starejših, ki pa jih pri nas praktično ni. Obstaja zgolj famozna omejitev, ki ščiti delavca, starejšega od 55 let, kar še dodatno znižuje fleksibilnost trga dela. Verjetno bi bilo treba to zaščito ukiniti, kakor tudi omejiti pogoje za predčasno upokojevanje.« Če bi država hotela spodbujati delo v višji starosti, bi morala odpraviti sistem, ki zaposlenim zvišuje plačo vzporedno s podaljševanjem delovne dobe. Delodajalci bi morali spodbujati vseživljenjsko učenje in sprotno izobraževanje zaposlenih. Morali bi izkoreniniti diskriminacijo starejših na trgu delovne sile. Vendar je takšne ukrepe vse prej kot enostavno uvesti, recimo pri 62-letnem delavcu, ki ni niti motiviran za delo, ki je dva meseca na leto na bolniški, se ne želi ali ne more dodatno izpopolnjevati ipd. »Logično je, da podjetja takšnih oseb niso pripravljena jemati v službo,« meni Dolenc. V neki ameriški raziskavi so zbrali deset najpogostejših razlogov, zaradi katerih se delodajalci ne navdušujejo nad zaposlovanjem starejših: krajši je potencial razvoja kariere, kaže se manko energije, večji so stroški za zdravstveno, življenjsko in pokojninsko zavarovanje, manjša je fleksibilnost in prilagodljivost, večja je pričakovana plača, večje tveganje odsotnosti z dela zaradi bolezni, pogostejša je zastarelost znanj, blokirajo možnost napredovanja mlajšim, globoko sta zasidrana tudi dvom o njihovih sposobnostih in strah pred tožbami zaradi starostne diskriminacije. Znanstvene raziskave potrjujejo tudi, da so starejši v povprečju manj produktivni od mlajših kolegov na enakem delovnem mestu. Ne glede na te ugotovitve pa je obstoječi pokojninski sistem nujno reformirati, pri čemer bo moral biti eden izmed ukrepov tudi podaljšanje delovne aktivnosti, še enkrat poudarja Dolenc. »Z osebnega stališča mi to seveda ne ugaja, ker si težko predstavljam, kdaj bom šel jaz v pokoj. Dejstvo pa je, da je naš prvi pokojninski steber dolgoročno finančno nevzdržen, zato je jasno, da se mora nekaj spremeniti. Morali bomo delati dlje, če bomo hoteli zagotoviti ustrezen standard, ali pa bomo imeli nižje pokojnine.« Povišati upokojitveno starost na 65 let ne sme biti edini (neprijetni) ukrep, je prepričan sogovornik. »Naša nedavna analiza je pokazala, da ni mogoče vzpostaviti vzdržnega sistema, če bi se spremenilo samo to, da bi delali do 65. leta. Drugih ukrepov bi lahko bilo več. Najmanj priljubljeno bi bilo zmanjševanje obsega pravic, torej zniževanje pokojnin, na drugi strani pa povečevanje prispevne stopnje, ki tudi ni simpatično, ker povečuje stroške dela oziroma zmanjšuje neto plačo. Verjetno bo potrebna kombinacija vsega naštetega. Ljudje bodo morali posegati tudi po dodatnih zavarovanjih. Kolega Verbič iz IER ugotavlja, da bi morali ljudje dajati od bruto plače najmanj osem odstotkov v tretji steber, zdaj pa v povprečju plačujejo le 0,4 odstotka. Ali pa bi morali uvesti drugi steber, ki je za razliko od obstoječega tretjega stebra obvezen, za razliko od prvega stebra pa naložben,« razmišlja Dolenc.Kakšna prihodnost pa čaka generacije, ki so šele vstopile v obdobje polne delovne aktivnosti? »Obstajajo dokaj točne demografske napovedi, po katerih se bo življenjska doba še podaljševala, prebivalstvo pa še bolj staralo. To bo privedlo do težav.« Bomo delali do 75. leta? »Teoretično je tudi to možno, bolj verjetno pa je, da bomo dobili bolj fleksibilen sistem upokojevanja. Ljudje bi lahko šli v pokoj pri 65 letih in imeli nižjo pokojnino od tistih, ki bodo šli v pokoj pri sedemdesetih. Zagovarjam načelo, da bi se lahko ljudje sami odločali o tem, kdaj se bodo upokojili, od tega pa bi bila odvisna tudi njihova pokojnina.« So še kakšne alternative? »Ni nujno edina možnost, da starejši delajo polni delovni čas, ker obstajajo tudi bolj fleksibilne oblike zaposlitve. Tudi to bi bilo treba upoštevati pri napovedani pokojninski reformi. Če greš zdaj v pokoj, se ti praviloma ne izplača reaktivirati. Marsikdo bi delal polovični delovni čas, če bi si s tem povečal pokojnino.« V svetu znanstvenih ved delo do pozne starosti ni nič nenavadnega. Nekateri najuglednejši strokovnjaki so že zdavnaj praznovali 65. letni rojstni dan, kar pa očitno ni ovira za njihovo nadaljnje znanstveno udejstvovanje. Zato reformiranje sistema ne bi bistveno vplivalo na zaposlitveno strukturo Ekonomsko-poslovne fakultete v Mariboru, predvideva dekan Samo Bobek (51 let, 26 let delovne dobe...Vsak zaposleni na naši fakulteti lahko sam presodi, ali bo šel v pokoj, ko bo izpolnil pogoje, ali ne. Imamo kar nekaj profesorjev, ki že izpolnjujejo pogoje, a še delajo. Drugi pa so si izračunali, da je zanje ugodneje, če se upokojijo, pobirajo pokojnino, hkrati pa predavajo na konkurenčnih visokošolskih ustanovah,« razlaga ekonomist. Očitno nekdo ocenjuje, da njihovo znanje le še ni za v staro šaro. »Meni bi bilo ljubše, če ne bi šli v pokoj in bi ostali. To kaže, da samo z upokojevanjem ne bomo rešili problema, saj zdaj ti ljudje prejemajo pokojnino in honorar za predavanja. To ni niti korektno do organizacije niti ne rešuje problema, ki naj bi ga reforma rešila, saj obremenjuje pokojninsko blagajno, hkrati pa zapira delovno mesto nekomu mlajšemu. In dela dvojno škodo. Ti ljudje bi se vsekakor morali reaktivirati, da ne bi več prejemali pokojnine. Na EPF smo imeli v preteklosti več takih primerov. Slovenska zakonodaja ne izenačuje pravil vseh visokošolskih ustanov. Mi smo morali v omenjenih primerih narediti razpis in zaposliti profesorja, druge ustanove pa tega ne počnejo, ampak te ljudi plačujejo pogodbeno.«Čudno pa se mu zdi, da se Slovenija loteva reforme pokojninskega sistema – podobno kot šolskega sistema – vsakih nekaj let znova. »V svetu se to naredi premišljeno, v sprejete rešitve se verjame in potem veljajo več let. Prepogosto spreminjanje ni dobro, ker to kaže na ad hoc ravnanje, ki ne vliva zaupanja v državo,« je kritičen mariborski dekan.EPF letos praznuje abrahama. Ob tej priložnosti se seveda kar samo postavlja vprašanje, kaj bi mu bilo ljubše: da bi se njegov znanstveni kader v prihodnjih desetletjih v povprečju staral ali pomlajeval. »Zagotovo najdeš kakšnega asistenta, za katerega si želiš, da ne bi bil del kadra, ali pa kakšnega profesorja, za katerega bi hotel, da odide. Vendar to nima zveze s starostjo. Ljudje nismo enaki. Strogo tehnicistično so najbolj plodni raziskovalci docenti, vprašanje pa je, ali imajo tisto širino, da bo ladja plula v pravi smeri.«Zdaj je čas za hribeZa nekatere pa se je razprava o upokojevanju že končala, saj so pravočasno izkoristili priložnost, ki jo ponuja sedanji sistem, in se umaknili v pokoj, čeprav še dolgo ne bodo izčrpali svojih moči. V moštvu mladih upokojencev je od lanskega oktobra tudi Boris Bajec (49 let, 30 let delovne dobe). Namesto v policijski pisarni zdaj dneve preživlja na deželi, v Destrniku. In uživa, ker mu ni treba več hoditi v službo.Zakaj se je bivši vodja službe direktorja policijske uprave Maribor odločil za upokojitev na vrhuncu svojih telesnih in umskih sposobnosti? »Zaradi negotovosti,« razloži Bajec. »Nihče mi ni znal napovedati, kaj bi zame pomenilo, če bi delal še naprej. Revalorizacijski količniki za izračun osnove pokojnine so vedno bolj neugodni in verjetno bi imel slabšo pokojnino, če bi še ostal v policiji.«Pa bi še delali, če tega negativnega učinka ne bi bilo? »Če bi vedel, da bom imel večjo pokojnino, bi mogoče še delal, a na drugem delovnem mestu. Okoliščine so nanesle, da sem imel pred petimi leti hudo nesrečo, in mi je bilo že težko sedeti osem ur v pisarni.«Mladi upokojenci pogosto doživijo osebno krizo, ko preidejo v pasivno življenjsko dobo, trpijo zaradi občutka nepotrebnosti in odvečnosti. »Bal sem se tega, a hujše krize ni bilo. Pogrešal sem sicer sodelavce in vpetost v delovni ritem. Zdaj ko je pomlad, pa skrbi ni več. S soprogo, ki je tudi upokojena bivša policistka, bova spet lahko začela hoditi v hribe, kar je najin hobi.«O tem, da bi se reaktiviral, (še) ne razmišlja, dopušča pa možnost, da bi se nekoč spet lotil kakšnega dela, če se bo izkazalo, da ima preveč prostega časa. »A zagotovo ne bom delal več osem ur na dan,« napoveduje Bajec.V medijih spremlja javno razpravo o pokojninski reformi. Zaradi tega, ker se je upokojil 15 let prej, kot bo šla v pokoj večina njegovih vrstnikov, nima slabe vesti. »Sprejel bi tudi drugačno realnost. Če bi moral delati do 60. leta, bi pač še delal, vendar bi delal kaj drugega v policiji. Ne znam si namreč predstavljati, da bi kdo delal 40 let za tekočim trakom, saj to ubija ne samo telesno, temveč tudi psihično.«Kako šele ubija, če nekdo dela v tovarni 50 let?reglova se je zaposlila takoj po končani osnovni šoli in je skoraj vso svojo delovno dobo oddelala v obratu livarne, v katerem izdelujejo sanitarne armature. Prvih devet let jih je sestavljala na normo, odsihdob pa je kontrolorka kakovosti. Dela v temačni in z značilnim kovinskim vonjem prežeti tovarniški hali se je že prenasitila. »Če bi bilo možno, bi se upokojila takoj, saj se počutim že povsem iztrošena. Nimaš niti motivacije niti moči, težko čakaš na to, da ti ne bo treba več hoditi v službo.« Od želje po upokojitvi je ne more odvrniti niti predvidevanje, da bo njena pokojnina najbrž komaj zadoščala za dostojno preživetje. »Bom pač še bolj pridno obdelovala svoj vrt. Lačna ne bom. Da bi delala še 13 let, pa ne pride v poštev!«