Taufer je krenil po povsem nepričakovani poti. Učno uro je zrežiral kot psihološko dramo, blago potisnjeno na rob duševne in družbene motnje. Rezultat je grozljiva soigra treh izjemnih igralcev, ki so iz sebe iztisnili poslednjo kapljico moči. Janja Majzelj osvaja z lepoto, izjemnim seksapilom, baletno kontrolo svojega telesa in tenkočutno ekspresijo, ki je proti koncu predstave vedno bolj pridušena. Ivan Godnič pa je, nasprotno, s svojo postavo in začetno plahostjo pridobil pozornost in simpatije občinstva, na koncu pa je skoraj demonsko razkrinkal družbeno dresuro, ki ji podrejamo svoje otroke. Maruša Geymayer-Oblak si je kot Služkinja vzela – in ga tudi dobila – ravno toliko prostora, kolikor je treba. Ravno vprašanje prave mere je tisto, kar Taufer dobro pozna in uporablja z lekarniško natančnostjo. Fascinantni sta tudi njegova scenografija in celotna likovna rešitev (na prizorišču je tudi živa zlata ribica v stekleni okrogli posodi). Prostor je hkrati tudi stanovanje in desakralizirana cerkev (…). Vsekakor je treba pohvaliti tudi lučnega mojstra, ki je Kerempuhovemu odru odprl nova obzorja. (…)