To pivovarno vsekakor izredno spoštujemo in imamo vse simpatije do ljudi, ki jo vodijo. To je rezultat zgodovine te generacije, ki vodi tako Pivovarno Laško kot Pivovarno Union, saj smo se skupaj prebijali skozi precej težke čase. Najtežji trenutek za slovensko pivovarsko industrijo je bil dan, ko se je Slovenija osamosvojila, saj smo takrat čez noč izgubili 40 odstotkov trga. Dve relativno veliki pivovarni sta ostali na majhnem slovenskem prostoru, saj smo se predtem oboji razvijali za potrebe dvajset milijonov žejnih duš, potem pa smo kar naenkrat ostali brez njih. Res je, vseh teh dvajset let smo bili konkurenti, vendar smo bili zdravi konkurenti. Morda je naše tekmovanje kdaj šlo čez rob, vendar se je to zgodilo redkokdaj. Zdaj je napočil čas, ko imperativ slovenske pivovarske industrije ne more več biti, kdo bo tukaj, v Sloveniji, boljši, in razumeli smo, da moramo nekaj narediti, da bi bili bolj povezani; ne le pivovarska industrija, ampak vsa industrija pijač, saj morate vedeti, da to povezovanje zajema tudi Fructal, Radensko, Vital, Pivovarno Split in morda se bo pridružil še kdo. Naš cilj je, da bi bili skupaj boljši od sorodnih grupacij v Evropi, saj je slovenski trg za nas mnogo premajhen. Ta trg na leto absorbira od 1,5 do 1,7 milijona hektolitrov piva, skupne proizvodne zmogljivosti naše in ljubljanske pivovarne pa znašajo štiri do pet milijonov hektolitrov piva... To pomeni, da v tem prostoru ne moremo preživeti. Preveliki smo in Slovenija je premajhna, obseg proizvodnje bi morali zmanjšati, prav tako število zaposlenih. Naš cilj pri nakupu 25-odstotnega deleža Pivovarne Union je bil, da gremo skupaj v bitko za tuje trge, logika kapitala pa je tukaj neizprosna. In rad bi posebej poudaril, da pri tem ne gre iskati povezav z letom 1927...