Seveda, dogaja se marsikdaj, ko si rečem: mojduš, če bi smel k temu reči kakšno besedo, a ne samo takole za mizo ali v domači kuhinji, ampak tam, kjer sem bil to vajen pripovedovati! Komentar v kulturi mora biti oseben, drugače ne gre, tudi na televiziji, kjer so nas pa zdaj poučili, da mora novinar operirati s podatki in dejstvi, gledalci pa naj si sami ustvarijo mnenje. Po sprejetem kodeksu se ne sme izrekati svojega mnenja oziroma le v primeru, če sta z njim soočeni vsaj še eno ali dve drugačni stališči in če so komentarji posebej označeni kot taki. Skratka, zahteva po televiziji, popolnoma očiščeni, nedolžni in demokratični v ameriškem smislu, da je zadoščeno vsem in nikomur. Taki komentarji so seveda omledni, dolgočasni in jih ljudje ne bi sprejemali. Spominjam se komentarjev, ki sem jih pisal z malce žlehtnobe, ki pa je navijala za dobro. Pisal sem jih z veseljem in vem, da so jih ljudje tudi z veseljem poslušali. Vzdevka nedeljski pridigar mi niso pritaknili iz jeze, ampak iz neke simpatije do človeka, ki je tak, kot je, potreben. Nikdar se nisem spravljal nad ljudi, ampak nad pojave, ki imajo včasih svoje ime in naslov. Ali kot neskončno modro pravi Sveto pismo, grehe sovraži, grešnike ljubi.