Ob polni cerkvi vernikov so se maše udeležili še provincial pater Viktor Papež, pater Simon Peter Berlec, župnik in gvardijan v frančiškanskem samostanu v Novem mestu, med mašo se je pridružil naddekan g. Milan Kšela iz Brežic. Bogoslužje je spremljal cerkveni pevski zbor, patru pa so se za njegovo požrtvovalno delo v župniji zahvalili župnijski pastoralni svet, cerkveni pevci, KD Franc Bogovič, konjeniški klub in KS Dobova, gasilci, pesnica Reza Toporišič in župan občine Brežice Ivan Molan. Lepemu številu faranov, ki so mu pomagali, se je tudi pater sam oddolžil z zahvalami in podarjenimi plaketami. Vaščani pravijo, da je njihov pater prišel k njim rjavolas, od njih sedaj odhaja sivolas, njegovo delo dušnega pastirja je v dobovski župniji pustilo neizbrisen pečat. Ko sem nedeljo zatem odhajala z najinega srečanja, so mi na poti skozi kraj Dobovčani zatrjevali, da se ga bodo spominjali po njegovih dobrih besedah in izrazitemu čutu za malega človeka, da je za župnijo veliko naredil, da ima rad živali in naravo. Od kdaj so na Slovenskem frančiškani? Prvi bratje sv. Frančiška pridejo na Slovensko že v prvi polovici 13. stoletja, in sicer v gorico, trst, Ptuj, Celje, Ljubljano, Beljak, Maribor, Koper, pa do leta 1358, ko so red frančiškanov ustanovili v Škofji Loki. Imenuje se po Frančišku Asiškemu, s pravim imenom giovanni Bernardone, italijanskem potujočem pridigarju in ustanovitelju reda frančiškanov. Rojen je bil 1181. v Assisiju, se prav tam udeležil vojne med mestoma Assisi in Perugia, se po njej spreobrnil in pretrgal stike z očetom, bogatim trgovcem, ki mu je namenil poklic trgovca. Sledila je doba dejavne ljubezni do bližnjega, nato je v popolnem uboštvu potoval po Italiji ter oznanjal Vodilo hoje za Kristusom. Za svoje učence – tudi ženske (frančiškanke, klarise, ki so na Slovensko prišle že leta 1300) – je sestavil načela, katerih dokončno besedilo je leta 1223 potrdil papež, ki pa je dosledno uboštvo, ki ga je zahteval sv. Frančišek, omilil in ga prilagodil tedanji Cerkvi. Okrog sv. Frančiška, njegove ljubezni do stvarstva, posebej do živali, pa so se spletle mnoge legende. Frančiškanskih redov je veliko, življenje poteka po redovnem pravilu, v skupnosti, osnova je živeti po evangeliju, pokorščini, po čutu za skupnost. Na primer, mi nobenega brata v starosti ne damo v dom, sami skrbimo zanje. Kako pa je prišlo do tega, da ste bili frančiškani v Dobovi 49 let? V času med leti 1660 in 1941 so v Brežicah bivali bratje frančiškani. Leta 1941 so Nemci samostansko družino pregnali, samostansko cerkev sv. Antona Padovanskega so leta 1942 podrli, stavbo pa spremenili v gimnazijo. Po vojni redovno življenje v samostanu ni bilo obnovljeno, a ker so že prej semkaj prihajali pomaslovci pomagali pri odpravljanju škode po neurju, stric pa je bil predstojnik. V teh stikih z njimi je odločitev zorela, po mesecu dni pa dozorela. V Novem mestu je sledil noviciat, to je bilo leto preizkušnje leta 1965, ki sem ga končal v Novi gorici. Potem sem mabljani. Kaj pa je bilo po majskih šmarnicah in s Triglavom? Res, mlajši sem po večernih šmarnicah velikokrat igral nogomet z ministranti, popeljal sem dobovske farane na triglav, med njimi tudi ločko godbo na pihala, sedaj pa moji učenci in učenke peljejo dobovčane na triglav. Na slovesni maši ste nas povabili: »Dobrodošli v Nazarjih!« Vsekakor, kot sem rekel in povabil, dobrodošli! V Nazarje grem pač zaradi pastoralnih potreb. Župnija dobova pa tako spada pod dekanijo Videm ob Savi, s tem, da smo jo devetinštirideset let upravljali frančiškani. V Nazarjih, ki so slovenski Nazaret, bomo trije patri in po letih mlajši župnik, naše delo bo duhovna oskrba sester klaris. Petnajst jih je, to je najstrožji sestrski red, živijo po pravilih sv. Frančiška Asiškega, katerega je ustanovil z eno svojih učenk, Klaro. Vse njihovo življenje je v klavzuri, nikoli ne gredo ven, njihov postolat je molitev, pečejo hostije, delajo mašniške obleke, obdelujejo velik vrt, v glavnem pa so odvisne od dobrote ljudi. Adoracija – čaščenje - je njihova osnova redovnega življenja, povezana z Bogom, kar pomeni, da je ena vedno v kapeli. Imajo poklice, ena je gradbena inženirka, druga je diplomirala na teološki fakulteti itd., mene pa čaka služba gvardijana, to je predstojnika in kateheta verouka. Kaj bi dejali na »živeti v Posavju«? gledano z očmi večnosti, ni to bogve kaj, gledano z očmi življenja, pa leto več kot dve desetletji niti ni tako malo in pusti sledove - ti drugim in oni tebi. Hitro je minilo, nekateri spomini bodo ostali, drugi zbledeli, a ostanejo vedno tisti lepši. Bilo je lepo, z duhovniki smo se lepo razumeli, znali smo se dobiti in se poveseliti. Ljudje pa smo povsod takšni in drugačni. Kot sem že rekel, če sem koga prizadel, pa nehote, naj mi oprosti, če je mene kdaj kaj zabolelo, sem se pozdravil pri svojih živalicah in v naravi. Veliko prijetnih detajlov je bilo, ti bodo naplavljali. Če pošteno živiš, življenje tlakuješ. Lahko pa ga tudi podeduješ, ga ukradeš ali zadeneš na loteriji. In te kap. Tako se mu uspe na koncu duhovito pošaliti. Uspe, pravim. Gledano s srcem. Ob tem naju je, ko sva sedela pod brajdo, spremljal tudi njegov kuža, ki je čutil bližajoče se slovo. In je bilo vse tako zelo drugače od mnogih tistih srečanj, ko sem prihajala v Dobovo, da bi tu novinarsko pokrivala dogodke, naj si bo cerkvene ali druge prireditve v kraju... Natja Jenko Sunčič